Nikita Peresin Meden se v okviru doktorske disertacije ukvarja tudi s pogozdovanjem in gozdnimi prekrški na skupnih zemljiščih. Med prebiranjem pisem v zbirki PISMA je naletela na korespondenco med zakoncema Marijo in Jožefom Kremenškom iz notranjske vasi Laze ob Planinskem polju, ki razkriva družbeno-socialno ozadje gozdnih prekrškov v drugi polovici 19. stoletja.

Zofka Kveder (1878-1926) je bila pisateljica, ki je delovala v štirih kulturnih prostorih: slovenskem, češkem, hrvaškem in nemškem. Zelo veliko njenih pisem je v zbirki PISMA, predstavljamo vam eno izmed najbolj drznih intimnih izpovedi izpod ženskega peresa v njeni dobi nasploh.

Iz pisem v naši zbirki izvemo tudi, kako so konec 19. stoletja ženske skrbele za zdravo telo s športnimi dejavnostmi. Vse bolj je postajalo priljubljeno kolo, četudi je marsikdo svaril pred pretiranim kolesarjenjem.

»V začetku sprejmi na tisoče srčkanih pozdravov in poljubov. Praznik je, vse je lepo, lepa procesija je bila pri vstajenju. Vse je veselo vse je koražno samo moje srce je močno otožno ker je zgubilo največji zaklad katerega ljubi«, je Franc Peric iz Bilj pisal svoji dragi Feliciti Koglot Peric v daljno Aleksandrijo.

Ko odpiramo ovojnice starih pisem, včasih v njih najdemo tudi fotografije. Tudi Dragica je sestri Emi k pismu priložila sliko. Ko jo je Ema potegnila iz ovojnice, je pred seboj zagledala tri dekleta, ki so se smehljala v objektiv. Za njimi so bile planine, a fotografija ni bila poslana z veselega izleta.

Kakor razkrivajo pisma v naši zbirki, je bilo tudi konec 19. in v začetku 20. stoletja deklištvo prav posebno obdobje v ženskem življenju. Iz pisem razberemo, da se je med deklicami, oziroma dekleti, velikokrat stkalo globoko prijateljstvo – še posebno med tistimi, ki so živele v samostanskih internatih.

V zbirki PISMA so tudi pisma slovenskega politika in pravnika Janka Kremenška (1860-1929). Pisma, ki jih je pisal stricu in sestrični, razkrivajo pot slovenskega izobraženca, ki je izšel iz kmečke družine in se počasi, a uspešno vzpenjal vse više po družbeni lestvici.

V zbirki PISMA je zanimivo pismo, ki ga je Katarina Drča, poročena Praznik, 28. marca 1898 napisala svojemu bratu Francu na grški otok Kreta. Franc se tam ni nahajal zaradi počitniškega oddiha, temveč je služil vojsko. Franc ni bil edini, saj se je na Kreti nahajal skoraj celoten regiment slovenskih vojakov. Zanimalo nas je kako se je sploh pripetilo, da so se leta 1898 slovenski fantje znašli na Kreti v službi Avstro-ogrske vojske? Kaj so tam počeli? Je bil kdo ranjen? So prispeli varno domov?

Kateri literat slovenske moderne je imel največ dopisnih stikov s pesnicami in pisateljicami? Najbrž je prva misel Cankar, vendar si je on dopisoval le z Vido Jeraj in Zofko Kveder. Veliko več pisem si je izmenjal z avtoricami slovenske moderne (Vido Jeraj, Zofko Kveder, Kristino Šuler, Marico Nadlišek Bartol in Ljudmilo Poljanec) Anton Aškerc, četudi bi težko rekli, da je bil očarljiv dopisovalec.

»Golubčik«, »zlato moje«, »sorodna duša«, »srčkano moje dekle« so le nekatere od ljubkovalnic, ki jih je Marica Strnad (1872–1953) v svojih pismih namenila prijateljici Marici Nadlišek Bartol.

Iz pisem v naši zbirki lahko razberemo tudi, kako so študentje v Pragi branili čast slovenstva. Josip Kremenšek (12. 3. 1883–17. 12. 1969) je bil član študentskega društva Sava, ki je bilo ustanovljeno leta 1892.

Korespondenca med Ivanom Cankarjem in Zofko Kveder ni v celoti ohranjena, jasno pa je, da jo je začela Zofka Kveder marca 1900 s prošnjo za dovoljenje, da bi prevedla v nemščino kakšno izmed njegovih del. Na njeno prošnjo se Cankar odzove pozitivno in že v prvem pismu izrazi navdušenje nad njenim življenjskim optimizmom, idealizmom in njenimi dotedanjimi literarnimi objavami, preostali, precej dolg del pisma, pa izpoveduje svojo nezadovoljnost s slovensko kulturno sceno, ki ga ne razume. To je najbolj pogosto tematika njegovih pisem, velikokrat pa piše tudi o svoji nezadovoljnosti z življenjem (“Živim kakor starec, a sam ne vem zakaj; pretrgal sem vse srčne zveze po Ljubljani in drugod, - in verjemite mi, samotarenje je pusto, posebno če ga človek ni navajen.”)