ZGODBA
V PRAGO, OD TAM V LINZ, SALZKAMMERGUT, SOLNIGRAD, MONAKOVO

V zbirki PISMA so tudi pisma slovenskega politika in pravnika Janka Kremenška (1860-1929). Pisma, ki jih je pisal stricu in sestrični, razkrivajo pot slovenskega izobraženca, ki je izšel iz kmečke družine in se počasi, a uspešno vzpenjal vse više po družbeni lestvici.

Leta 1880 je končal gimnazijo v Ljubljani, nato se je vpisal na študij prava v Gradec in ga zaključil leta 1884. Kremenšek je svojo poklicno pot začel pri okrajnem glavarstvu v Ptuju, pozneje je služboval v Volšperku in Špitalu ob Dravi, nakar je postal vladni tajnik pri deželni vladi v Celovcu. Leta 1902 je postal okrajni glavar v Logatcu. V Ljubljano je prišel k deželnemu predsedstvu l. 1907 kot vladni svetnik. Leta 1918 je postal dvorni svetnik in je vodil oddelek za notranje zadeve pri narodni in pozneje pokrajinski vladi v Ljubljani kot načelnik oddelka notranjega ministrstva. Vodil jo je kot eden najstarejšuh uradnikov od leta 1923 do leta 1924 likvidacijo pokrajinske uprave v Ljubljani. Konec decembra 1926 se je upokojil. Od 1918 je bil namestnik poverjenika za notranje zadeve, deželnega predsednika in pokrajinskega namestnika ter je bil do upokojitve namestnik velikega župana. Bil je tudi predsednik komisije za politično-upravne izpite na ljubljanski univerzi.

29. avgusta 1900 se je poročil z Irene Ruschka, po rodu Čehinjo. V zakonu sta se rodili hčerki Erna in Irena. Bil je častni član občine Žilce. Leta 1922 je bil odlikovan z redom sv. Save 3. reda. O poklicnih izivih in o tem, kako je preživljal prosti čas, pa seveda preberemo v pismih. V enem izmed njih je opisal tudi priprave na poroko: »Od 26. maja do 4. junija bil sem v Brnem pri svojej Ireni. Da se mi je dobro godilo in da sem se le s težkim srcem zopet ločil od nje je gotovo in razumljivo. Pri tej priložnosti seznanil sem se tudi s svojo prihodnjo taščo, svojima svakoma in svakinjama. Prav prijazni ljudje so in posebno tašča je neizmerno ljubeznjiva gospa.

Dogovorili smo se pri tej priložnosti tudi o oprembi najinega prihodnjega stanovanja in o dnevu poroke, katera bode na moj godovni dan t.j. 29. 8. – Po želji moje Irene, katera se z menoj popolnoma strinja bode poroka brez vse slavnosti, čisto na tihem. Vsaj je človek pri taki priložnosti vže tako razburjen, kaj je treba to razburjenost še povečati z vsakovrstnimi ceremonijami. Ali nimam prav? Po poroki se nameravava se odpeljati v Prago, od tam v Linz, Salzkamergut, Solnigrad, Monakovo, Bodensee, Inomost potem črez Brenner v Celovec.“

dr. Katja Mihurko Poniž