ZGODBA
ZAPRT NA ŽABJEKU »ZAVOLJE PRAVICE PREGANJANE«

Nikita Peresin Meden se v okviru doktorske disertacije ukvarja tudi s pogozdovanjem in gozdnimi prekrški na skupnih zemljiščih. Med prebiranjem pisem v zbirki PISMA je naletela na korespondenco med zakoncema Marijo in Jožefom Kremenškom iz notranjske vasi Laze ob Planinskem polju, ki razkriva družbeno-socialno ozadje gozdnih prekrškov v drugi polovici 19. stoletja.

Pisma sta si zakonca izmenjavala med Jožefovim prestajanjem kazni v ljubljanskem zaporu Žabjek. Dopisovanje med zakoncema je bil v veliki meri vezano na delo na kmetiji, ki je v času prestajanja moževe kazni padlo na ženo Marijo. Jožef je bil dvakrat na Žabjeku. Iz virov je razvidno, da je bil obsojen zaradi povzročitve škode v gozdu, kaj natanko naj bi storil iz zgodovinskih virov ni mogoče ugotoviti, saj zapisniki o tem niso ohranjeni, najbrž je šlo za krivosečnjo. Prva kazen je v letu 1878 trajala dober mesec, druga, leta 1880, pa skoraj dva meseca. Takrat je njegov svak Franjo Borštnik sestri Mariji v pismu napisal: »Samo tega ne, da so ga zopet poklicali na Žabjek. Gotovo jim je zadnjič dobro dopadel in ustrezal, ker ga imajo tako radi.«

Jožefa naj bi zatožili sosedje, kar predstavlja eno izmed negativnih posledic Jožefovega zaprtja tj. povečanje razdora med družino Kremenšek in ostalimi vaščani, ki naj bi bili krivi za njegovo krivično zaprtje. Marija je v enem izmed pisem mirila svojega moža: »za-rad Bajita se ti ni treba bati da bi Ti ta čas v gojizdi kradu kaji ti zdaji vidim da še Bog živi pokorili se bojo ne ponedolžnim kakor ti ampak po zasluženji«. V tem času se je v Lazah namreč zgodilo kar nekaj gozdnih prekrškov in s tem povezanih aretacij. Potemtakem se zaprtemu Jožefu ni bilo potrebno bati, da mu bo določeni vaščan zopet kradel v njegovem gozdu, saj se je očitno izvajal dober nadzor nad gozdovi.

Primeri sočasnih gozdnih prekrškov s Krasa kažejo na to, da so zaporno kazen prestajali tisti, ki niso zmogli plačati denarne kazni ali odškodnine za povzročeno škodo. V tem primeru se je obtoženemu odredila zaporna kazen, ki je po večini trajala zgolj 24-48 ur. Toda družina Kremenšek ni bila ubožna, saj v enem izmed pisem beremo: »Sosedje so hudobni, nevošljivi in to zarad tega, ker ste pri Vaši hiši bolji od druzih; Vi si pomagate na bolje, drugi propadajo.« Razberemo, da je bila družina premožnejša kot ostale, saj ju Marijin brat nagovarja k posojanju denarja sosedom, ki bi jih tako držala v pesti ali kot se izrazi: »po tem potu se dobi naj prej tička na limance«. Sklepati gre, da je bila krivosečnja, za katero so obtožili Jožefa Kremenška, opredeljena kot večji gozdni prekršek. Pri tem sta ključno vlogo igrala količina posekanih dreves in tip zemljišča, kjer je bil prekršek storjen.

Omenjena pisma razkrivajo tudi, kako je Jožefova odsotnost vplivala na kmečko gospodarstvo, saj so jo povezovali z izgubo dobička na kmetiji, češ da v nekaj dneh njegove odsotnosti še ne bo izgube. Marija je prevzela skrb za domačijo, vodila je vse njegove posle povezane z gozdom, žago, čebelami in žganjem apna, urejala kupčije in sprejemala pošto. V pismih je namreč povečini govora o kmečkem gospodarjenju. Seveda pa je zadnjo besedo pri odločitvah imel mož, saj mu je napisala: »Ako smema rezat - - tako ni treba pisat le če nasmema piši.«

Dopisovanje med Marijo in Jožefom Kremenškom razkriva, da sta prepoved in omejevanje koriščenja gozdov ob koncu 19. stoletja bistveno vplivala na družbeno, ekonomsko, socialno in navsezadnje tudi družinsko življenje posameznic in posameznikov.

Nikita Meden