ZGODBA
»ALELUJE, DOBRA FULJA«

»V začetku sprejmi na tisoče srčkanih pozdravov in poljubov. Praznik je, vse je lepo, lepa procesija je bila pri vstajenju. Vse je veselo vse je koražno samo moje srce je močno otožno ker je zgubilo največji zaklad katerega ljubi«, je Franc Peric iz Bilj pisal svoji dragi Feliciti Koglot Peric v daljno Aleksandrijo.

Bilo je na Veliko noč, leta 1921. Ob praznikih, ko se je družina zbrala ob velikonočnem zajtrku ali skupaj obiskovala molitve ob velikem četrtku, petku ali soboti, je bila bolečina ob odhodu mladih deklet, mam in žena v Egipt toliko hujša. Na drugi strani morja je bilo ob praznikih velikokrat še težje, saj je bil dom in vsi dragi daleč. Ob prebiranju pisma izvemo mnogo drobnih sporočil o utripu življenja v Biljah, ki jih je Franc prek rednega dopisovanja sporočal Feliciti. Med drugim tudi omeni velikonočno praznično jed - Fuljo. »Tvoja zlata mama je močno žalostna. /…/ Danes sem bil tam sem jel fuljo namesto tebe«, zapiše Franc.

Fulja je velikonočna kulinarična posebnost iz goriških vasi. Gospodinje so jo včasih pripravljale iz suhega kruha in vode, v kateri se je prvotno kuhal kuhan pršut. V premožnejših družinah so masi dodali še rozine, da »fulje ne bi bile slepe«. Po nekaterih domačijah jih pripravljajo tudi v današnjem času, saj se »stara«, nekoč že pozabljana tradicija vnovično obuja. V globalnem in čedalje bolj digitalnem svetu, nam predstavlja kulturno edinstvenost, morda varnost in nostalgični spomin na stare čase, ki pa žal, kot beremo v pismih, niso bili vedno lepi in srečni.

Vendar prazniki so pomenili čas za sprostitev, druženje ob balinanju in drugih prijateljskih dogodivščinah, veselje. Velika noč pomeni tudi prihod pomladi, začetek večjih del na kmetiji, konec zimske lakote in prve ljubezni. Včasih so se spletle na vaških »brjarjih« oz. veselicah. Tudi o tem spregovori Franc, ko Felicito seznanja o novih oklicih, porokah, a žal tudi o tragičnih dogodkih. Zato zapisane besede odsevajo veliko žalosti in hrepenenja: »Kedaj pa pride tisti zaželjen čas da prideš ti domov. Ali si se že odločila koliko časa oziroma koliko let boš tam. Do danes ni še niti dva meseca odkar te ni pa mi je res cela večnost že«.

Sanje, da se bo njegova draga Felička vrnila, pri Franciku, kot sta se ljubko poimenovala, niso nikoli umrle, saj »velikrat sanjam tudi jaz od tebe kako da sedimo skupaj pri mizi in kako date objamem i.t.d. prav ozdravim ko imam take sanje«. In Felička se je po treh letih, ko si je prislužila doto, res vrnila.

Naj tudi danes sanje nikoli ne umrejo, naj bodo prazniki polni veselja, ljubezni in predvsem sanjarjenj.

dr. Jasna Fakin Bajec