Korespondenca med Ivanom Cankarjem in Zofko Kveder ni v celoti ohranjena, jasno pa je, da jo je začela Zofka Kveder marca 1900 s prošnjo za dovoljenje, da bi prevedla v nemščino kakšno izmed njegovih del. Na njeno prošnjo se Cankar odzove pozitivno in že v prvem pismu izrazi navdušenje nad njenim življenjskim optimizmom, idealizmom in njenimi dotedanjimi literarnimi objavami, preostali, precej dolg del pisma, pa izpoveduje svojo nezadovoljnost s slovensko kulturno sceno, ki ga ne razume. To je najbolj pogosto tematika njegovih pisem, velikokrat pa piše tudi o svoji nezadovoljnosti z življenjem (“Živim kakor starec, a sam ne vem zakaj; pretrgal sem vse srčne zveze po Ljubljani in drugod, - in verjemite mi, samotarenje je pusto, posebno če ga človek ni navajen.”)

Korespondenca med Ivanom Cankarjem in Zofko Kveder ni v celoti ohranjena, jasno pa je, da jo je začela Zofka Kveder marca 1900 s prošnjo za dovoljenje, da bi prevedla v nemščino kakšno izmed njegovih del. Na njeno prošnjo se Cankar odzove pozitivno in že v prvem pismu izrazi navdušenje nad njenim življenjskim optimizmom, idealizmom in njenimi dotedanjimi literarnimi objavami, preostali, precej dolg del pisma, pa izpoveduje svojo nezadovoljnost s slovensko kulturno sceno, ki ga ne razume. To je najbolj pogosto tematika njegovih pisem, velikokrat pa piše tudi o svoji nezadovoljnosti z življenjem (“Živim kakor starec, a sam ne vem zakaj; pretrgal sem vse srčne zveze po Ljubljani in drugod, - in verjemite mi, samotarenje je pusto, posebno če ga človek ni navajen.”)

NE BODI SAMO LITERAT, AMPAK TUDI PRIJATELJ

Cankar se predstavlja kot vsega naveličani, blazirani in cinični umetnik, ki ga nobena ženska ne more zadovoljiti, vse so mu preveč površne, zato z otožnostjo opazuje njeno družinsko srečo. Piše ji tudi o svojih literarnih načrtih in ji svetuje glede založnika, ki ga sam dobro pozna. Po osebnem srečanju (julija 1902) postane ton njunih pisem še bolj oseben, Cankar ji pošilja kratka besedila za revijo Domači prijatelj s prošnjami, da potrebuje denar in opravičili za “molk, neslani pesimizem, dolgočasno samopomilovanje, prezgodnjo starost, profesionalno literatstvo, sentimentalnost, talent”. Njegova pisma so egocentrična, iz njih razberemo, v njih beleži svoja duševna stanja in kritiko tistih, ki ga ne razumejo. Zofka Kveder v njunem dopisovanju predstavlja bolj svetli, optimistični in energični pol, želi mu pomagati pri ustvarjanju novih stikov, vendar pri tem ni najbolj uspešna, ker si Cankar teh stikov pravzaprav ne želi. Pisma razkrivajo, da sta drug drugega spodbujala, Zofka Kveder je posredovala pri številnih objavah in prevodih Cankarjevih dram in spodbudila tudi uprizoritev komedije Za narodov blagor v Pragi. V pismih je večkrat v presežnikih pisala o njegovih delih, ga tolažila in spodbujala, včasih je kaj napisala tudi o sebi. Najbolj zanimivo izmed njenih pisem, v katerem veliko pove o sebi, je pismo, poslano 22. septembra 1904, a napisano že poleti istega leta. V njem opisuje, kako preživlja dneve in noči v Pragi, razkriva, da v Cankarju vidi osebo, ki ji lahko zaupa, ker razume njeno drugačnost in njeno nasprotovanje dvojni morali tedanje družbe. Piše mu, da mu o vsem tem poroča, ker nima nikogar, ki bi mu lahko zaupala, a hkrati podobno pismo in prav tako dolgo pismo napiše tudi prijatelju Viktorju Tausku, ki se je v zgodovino zapisal kot Freudov študent in kasneje kolega.

dr. Katja Mihurko Poniž