ZGODBA
DRAGIČINA POT V SVET

Ko odpiramo ovojnice starih pisem, včasih v njih najdemo tudi fotografije. Tudi Dragica je sestri Emi k pismu priložila sliko. Ko jo je Ema potegnila iz ovojnice, je pred seboj zagledala tri dekleta, ki so se smehljala v objektiv. Za njimi so bile planine, a fotografija ni bila poslana z veselega izleta.

Ema je vedela, da gledajo v vrhove z avstrijske strani, saj je bilo pismo odposlano iz Spittala, iz begunskega taborišča. Dragica se je v njem znašla, ker se je odpravila na pot tja s fantom, ki ga je imela rada, in njegovo družino. A v Argentino mu ni sledila. Za Dragico je bilo to tedaj predaleč od doma, kamor pa se je bilo prav tako težko vrniti, saj je le redko kdo na drugi strani razumel njeno odločitev. Največ so ji takrat, kot mnogim drugim, pomenila pisma, ko se je vzpostavila pošta med begunskimi taborišči in Jugoslavijo. Ohranjeno Dragičino pismo in do zadnjega kotička popisana dopisnica, razkrivajo, kako pomembna so bila nekoč pisma. Veliko prostora namreč nameni prošnjam, da bi ji pisali in želji, da bi razumeli situacijo, v kateri se je znašla. Njene besede razkrivajo stisko, v kateri je največ, kar si želi, pismo, saj sestro roti: »Prosim te, usmili se me vsaj ti in piši kako je z vami. Morda ste hudi name, ko se ne vrnem. V zadnem pismu, ki sem ga pisala mami, sem vse razložila in upam, da me bo razumela in tudi vi ostali.

Si ti zdrava in otroci? Ali je Viktor še na svetu? Tako tih je, da si res ne morem tolmačiti kaj drugega. Kaj Boženka dela ali hodi v šolo? Tolikokrat se je spomnim, samo moj spomin jo vidi kot malo pridno deklico, ona pa je sedaj že velika in bi jo gotovo več ne poznala. Toliko let je že. Spomini me spremljajo povsod. Včasih žalostni, včasih veseli.

Jaz sem zdrava. Res se kar dobro počutim. V nedeljo sem bila na Goldecku (2139m) in sem gledala domovino. Krasen pogled je bil. Nebo čisto in naše planine so se nam prikazale v vsej lepoti. Ko smo zrli tja čez, smo molčali in požirali solze. Hotele smo peti »Triglav moj dom« pa se nam ni dalo. Tako vidiš je tu.«

Dragica se je v domovino v naslednjih letih vračala le še na obiske, na katerih je zelo rada obiskovala slovenske planine. Pot jo je kot sestro Bernadette reda svetega Frančiška vodila po svetu, zelo lepo ji je bilo, kot se spominja njena nečakinja, na Slonokoščeni obali. Svoje srce je razdajala otrokom in preprostim ljudem tako v tujini kot v Franciji, kjer so ji pred dvema letoma, ko je imela sto let, pripravili praznovanje. Njeni pismi seveda najdete v zbirki Pisma.

dr. Katja Mihurko Poniž