ZGODBA
I JAZ KOLESARIM SEDAJ PRAV VRLO

Iz pisem v naši zbirki izvemo tudi, kako so konec 19. stoletja ženske skrbele za zdravo telo s športnimi dejavnostmi. Vse bolj je postajalo priljubljeno kolo, četudi je marsikdo svaril pred pretiranim kolesarjenjem.

Anton Aškerc, ki se je skril za psevdonim Antikolesarjevič, se je izkazal za poznavalca ženskih čarov, saj je svoji znanki, ki se je navduševala za kolesarjenje, poskušal odsvetovati to vrsto razgibavanja in ji kar članku v Slovenskem narodu sporočal: »Bodite uverjeni, da ste najlepša, kadar hodite peš, ko se neprisiljeno kaže Vaš klasično ustvarjeni stas. Saj je ženska hoja tudi nekaj specifično ženskega in estetično ugodnega. […] Ako Vas pa veseli kolesarjenje, o le vozite se do mile volje, samo nikar si ne domišljujte, da s tem povzdigujete svojo ženskost, svojo lepoto in gracijo! …« Kolesarjenje pa se mu je zdelo sporno tudi zaradi morale, kajti, če pade dama s kolesa, »če pridejo njena krila v najfatalnejši nered, če se na cesti razgali večji del nog, nego bi se smelo zgoditi«, potem se lahko zgodi katastrofa. Neprimerna je bila že sama drža »kolesarice«, ki »žali decentnost«.

Tudi Fran Govekar je težave Marice Nadlišek z zdravjem, povezoval s kolesom, saj ji je napisal:« Zvedel sem, da nekaj bolehate. Krivo je baje vsega kolo, ker ste preveč strastna v kolesarenju. Nadejam se in prav srčno želim, da Vas dobi tole pismo, katero Vam pišem po dolgem premoru, že do cela zdravo in čvrsto!« Toda ona mu je odgovorila: »Koló pa ni krivo, ker se do sedaj nisem vozila še mnogo. Svoj prvi izlet na biciklu sem hotela napisati za Narod pa oh ta grozna vročina, v kateri bi se samo lenarilo!«

Pesnica Vida Jeraj ji je z veseljem sporočala: »I jaz kolesarim sedaj prav vrlo.« Marica pa ji je odgovorila: Jaz ne kolesarim več, ker nimam kolesa; moje je strto in tudi ni razven ene nobene poti pripravne. Pri Vas je pač drugače, Zavidam Vas, ker je to kaj lepa zabava.« Kristina Šuler pa se je pošalila na Vidin in svoj račun, saj je Marici Nadlišek pisala: »V zadnjem času je nekaj grajevrednega na Vidi in meni, namreč, da kolesariva. Poniževalno je to za naji – jahati takega pegaza – Kaj ne, da ne, gospodična?« Tudi moško kolesarjenje je omenjeno v pismih, zato vas vabimo, da jih raziščete, saj ima naša zbirka iskalnik po vseh pismih.