Tomaj, 23. II. 13

Draga Vladica!

Vse najboljše!

Na mnoga leta!

Nimam navade, delati fraz, le par besed naj zadostuje. »Govori malo, a mnogo misli.« Tako pravi pregovor in po njem se ravnajmo! –

Draga Vladica, oprosti, da Ti toliko časa ne odpišem! Morda se še spominjaš, ko sem Ti enkrat tožila v Ljubljani, da me boli noga!? Tisto se mi je poslabšalo, in prišlo je tako daleč, da sem morala k zdravniku in sicer sem bila že dvakrat v Trstu. Te dni pojdemo spet. Na nogo zelo težko stopim, in hudo mi je, da moram biti tako zaprta. Sicer pa itak ne bi mogla dosti uživati, ker je kako slabo vreme. Čitam še precej! Čitala sem knjigo »Misterij žene«, katero je spisala Tvoja g. mama. Knjiga je krasna! In izvanredno se mi je dopadla zadnja stran, kjer pravi v zadnjih vrsticah: »Moja duša je kakor doneča harfa. Vsak ton zemlje in duše in človeka odmeva v mojih strunah. In to je Tvoje, Ti umetnik, Ti buditelj! Kakor doneča harfa ... Vsa čustva Tebi, vse Tebi umetnik! Vse Tebi, Vlado!« To so krasne besede, Vlada! Tako se glasijo torej zadnje vrstice. Morda si knjigo že čitala. A čitaj jo še enkrat, še dvakrat, še vedno se Ti bo vsakikrat lepša. Prepričaj se!

 - Kako je s Teboj drugače, Vlada?

Upam, da se imaš pri g. papanu prav dobro. – Greš drugo leto nazaj v Mladiko?

Jaz grem nazaj! Upam tudi, da se bomo dobro imele!

Bomo videli!

- Oprosti da Ti tako malo pišem. Drugič Ti hočem lepše pisati, kakor vem, da Te bom razveselila, danes dežuje zunaj, zato ni tudi mnogo razpoloženja. – Ne vem če boš znala čitati!?

Razveseli Ti kmalu

Svojo

Karmelo

Živila!

Oprosti pisavi, oprosti tudi packam, nimam radirke pri rokah!