Monakovo – 25. aprila 1924.

Predraga gospa Albina!

Vaše drago pismo mi je prineslo duh vijolic in cvetja Vaših vrtov in topel dih Vaše pomladi. Tukaj je še ni, je še ni, in jaz jo čakam in trepečem kakor listje v vetru!

Toliko hrepenenja je, in duša hoče rož in sanj in hoče sile razmaha, - v nedogledne daljine se mora razliti to čustvo v sladek opoj!

-Jaz sem sama, prav sama. Vsi so odšli na počitnice in jaz sem tako srečna te samote in živim in gorim v njej bolj kot nikoli! Vsa sem v svojem delu in delo je v meni. Vso mojo ljubezen je vzelo to delo in vse moje življenje: Kajti življenje je treba povračati z življenjem. Dostikrat mislim na Vas vseh. Anica je gotovo že doma in Vas je že obiskala. Jaz pridem sredi julija, morda že prve dni - to bo kmalu, kmalu, dnevi tako bežijo »und Jahre sind Stunden«.

Dóma se zelo veselim, v srcu pa nosim skrivnost z željo, da se povrnem v to deželo. Preskrbela sem si nekaj zaslužka in upam, da se bom sama vzdrževala. Pod takimi pogoji bi se v jeseni zopet vrnila v Monakovo. Tukaj je sicer vse zelo drago, vendar se da shajati če se v markah zasluži. Časi se res izpreminjajo, Nemci so svoje poti kmalu zravnali in sčistili, sedaj že trumoma potujejo v Italijo – kakor v mirnem času. »Da se naužijejo solnca« – pravijo, jaz pa uživam njih sneg – snežilo je namreč te dni zopet 48 ur zaporedoma! Pravo božično razpoloženje! Delo je največja dobrota in največji blagoslov, vendar Vam nebi preveč tega blagoslova želela! Najbrže nimate časa za pisanje, kaj šele za čitanje! Jaz ukradem tu pa tam kako urco in berem sedaj Renana: Das Leben Jesu, ki me je že dolgo zanimalo.

Veselim se vsakega jutra in sem presrečna, da ni več tistega neznosnega mraza.

Spomnite se me včasih le z mislijo, tudi če ne pišete, vem da nimate časa in misli se vse srečajo, skozi vsako daljavo!

-Lepe pozdrave gospej mami!

Srečne praznike! In prisrčna hvala – brez besed – za vse poslano!

Vaša udana

Karmela