Monakovo - 26. februarja 1924.

Predraga gospa Albina!

Srčna hvala za zadnje pismo, Vašo dopisnico iz Trsta – in še za vse drugo, čemur ni imena! Da bi mogli samo slutiti, kako vesela sem vsakega Vašega spomina!

Človek ni sam in kaj bi dal za prijateljsko roko! Veselim se časa, ko bom zopet skupaj z Vami vsemi, ah, hrepenenje je z vsakim jutrom večje in kadar ugasne dan se vzbudijo vse želje zaželjene - nikdar izpolnjene!

Ta zima se je v Monakovem – ali povsod, ne vem – podaljšala v neskončnost in jaz ne morem pričakati solnca. Še vedno sneži, vsaki dan, jaz sem dolgo gledala te ledene rože na mojih oknih in se veselila: kadar bo prišlo solnce in vas pobožalo – solnca pa ni in moje rože so se še bolj razkošatile. Široko so se razpele in zamrežile pogled očem v Vaše daljine.

-Živim od velikih želj in silnega hrepenenja, in pred mano je še dolga, dolga neizhojena cesta. Vse poti pa treba prehoditi, in konca ni in še prekratko bo to življenje za naše delo. In je vredno živeti za ves ta boj in to trpljenje. –

Pred dnevi sem igrala eno izmed Brahmsovih balad in sem bila tako žalostna: čas beži in mi padamo kakor listje v jeseni. In sem se vprašala: kam peljejo te ceste, kakšno življenje nas čaka za tem razpotjem prevar? In mi je bilo tesno kot v grobu in odgovora ni bilo.

Filozofija mi ni rešila še nobenega problema, nešteto vprašanj in dvomov je v meni, včasih cel kaos misli brez izhoda.

Spominjam se, da ste se včasih precej pečali z filozofijo. Morda se bomo dosti pomenili, ko se bomo zopet videli. Pa kje je še ta čas!

-Gospa Dora je bila zelo vesela da sem ji pravila o Vas. Pomladi pojdem včasih k njej, ona je še vedno tako 'mlada' in polna duha. Mislim, da se ji ne godi slabo.

-Moj prijatelj Črnigoj odide zadnje dni tega meseca v Ljubljano in Vas lepo pozdravlja!

-Kadar bodo pod Vašim vrtom zopet vijolice zacvele, prosim, spomnite se me in oprostite pismu in pisavi, - pomlad bo vse to ozdravila.

Prosim spomnite me Vaši mami! Vam iskrene pozdrave

od Vaše

Karmele.