Monakovo, 28. decembra 1923.

Predraga gospa Albina!

Vašega pisma sem bila zelo, zelo vesela in sem sklenila, da Vam odgovorim še tisti dan. Škoda, da je ostalo samo pri sklepu, vendar upam, da mi tega odlašanje ne boste šteli v zlo, verjemite, ni samo moja krivda, ampak predvsem krivda teh mrzlih, mrzlih decembrskih dni in krivda te moje ledene sobe. Sicer sem gotova, da se bomo tudi v tem sporazumeli: saj med nami ni časa, ni prostora, ni razdalje. -

Tukaj je tako, da rabi človek vso energijo in vso duševno silo, zato da ne omaga. Žalostne razmere in mi delimo usodo tisočih. Naša gospodinja nam pravi, da smo: »Hungerkünstler-ji«, kar skoro odgovarja resnici. Vendar so to premagljive stvari, minljive in samo vsakdanje vrednosti. Ne vemo, da se ne živi samo od kruha »prvo je – duh«! Ker smo spoznali višjo vrednoto življenja, se moramo izkristalizirati, da bo svetilo naše jutro in jasen naš dan. In naš dan mora priti, po tej silni temni noči neprestanega boja in samozatajevanja!

Umetnost zahteva celega človeka in študij umetnosti zahteva, ne samo cela leta, ampak cele življenjske dobe. In tako je, vsaj meni: krogi so vsaki dan širši in globlji, cilj je vsaki dan bližji in pot do njega vsaki dan težja.

Žalostna in velika je usoda umetnika!

-Jaz se učim dosti lepega. Življenje je vredno živeti samo radi tistih nepopisnih trenutkov, ko je človek občutil: Lepoto in Večnost. Pravzaprav se ne učim, doživljam. Tako zahteva naš veliki mojster, brezdvoma najsilnejša in najizrazitejša umetniška osebnost. Kakor sonce je, velika luč sije od njega. On noče reproduciranja, življenje zahteva od nas, življenje z vsemi mogočimi nijansami barv, prepričanje, vero, globoko doživetje. On sam je nedosegljiv. Učim se vse, da poglobim svoje znanje in mi ni nikoli dovolj. Hodim tudi na univerzo k predavanjem o filozofiji, o umetnosti in sem žalostna, ker ima dan samo 24 ur.

Dela mi ni nikoli dovolj, le mraz, moj sed. najhujši sovražnik se mi dostikrat zoperstavlja! Toliko hudega pride včasih na človeka! Meni so najhujše denarne krize – katere so skoro na dnevnem redu in sem res zelo zelo nesrečna, ker je včasih življenje odvisno od takih malenkosti, ki ga tudi kolikor toliko zastrupljajo. V takih dnevih nesreče si ne želim drugega kot samo konca, konca in miru, katerega pa ne bo pred nočjo …

-Zunaj pada debel sneg. Da je vsaj njegova belina in mehkoba pokrila te težke sive strehe, ki napolnjujejo dušo s tako žalostjo in tesnobo. Pomladi čakam s hrepenečo dušo!

-Anica bo skoro prišla, in Vaši sorodniki tudi in boste vsi zopet srečni.

Da je g. mama še tako krepka, je za Vas prava tolažba in sem vesela z Vami. –

Moda Vas bo to zanimalo: nek dijak tehnične visoke šole, Slovenec iz Trsta stanuje pri g. Schmirerjevi v Pasingu – vaši znanki. Povabila me je po njemu, da jo obiščem in bom to storila, kadar bo mogoče, žalibog imam tako malo časa na razpolago.

In sedaj še: prisrčna hvala za Vaš velik 'dejanski' spomin na me. Mama mi je pisala, da so mi odposlal paket, v katerem je tudi Vaš dar za-me. Poročila sem bila neizrečeno hvaležna in sedaj čakam.

H koncu sprejmite še vsa moja voščila za praznike in za novo leto in srčne pozdrave vsem. Gospe Zebini še posebno vsega vsega dobrega in še enkrat iskrena hvala!

Vaša udana

Karmela

Kadar boste imeli kaj časa, prosim, pišite mi, četudi samo par vrst. Vsak spomin in glas iz domovine je kakor tolažba!