Monakovo, 25. dec. 1924.

Predraga gospa Albina!

Skoro se ne upam več priti k Vam, kaj porečete, kaj boste mislili o meni? Ampak odpustili mi boste, da sem s pismom in malo zakasnelimi voščili toliko časa čakala. Lahko mi verjamete, da sem Vam že zdavnaj vse povedala, in da Vam vsaki dan pripovedujem, tako, da je danes pero trdo in napisan papir prazen. Tudi zato, ker se najglobljega povedati ne da, to je, vsaj z besedo ne. Kadar pa bomo zopet skupaj, takrat Vam bom povedala dosti, vse več kakor pred meseci. Sedaj se mi zdi, da sem takrat jecljala, danes pa govorim tako, iz srca v srce, iz duše v dušo. To je najvišje doživetje – in me tako napolnjuje, da nič ne vidim na desno ne na levo.

Spoznala sem, da mora človek črpati le vse sam iz sebe in živim, kakor še nikoli.

Toliko prijateljev je okoli mene, meni pa je tesno ob misli na enega samega človeka, in tako stojim kot nezavzetna trdnjava.

Pravijo: Karmela je kakor marmor. In je hladna kakor jasnozvezdnata jesenska noč, in je mehka, kakor roža, ki jo je dahnila pomlad – in nič ne vedo za tisti ogenj, katerega ne vidijo.

Prijatelj slikar me je pred časom portretiral in v simboličnih barvah vse izrazil: modra in zelena – transcendentalne barve – večnost je v njih. Samo roke žarijo rudeče. Škoda, da slike ne morem dobiti za se, zelo rada jo imam.-

Pred dnevi sem bila malo žalostna in skoro me je prejelo domotožje - rada bi bila z Vami vsemi vsaj par dni, tudi to je bilo treba premagati.

Vesela sem bila praznikov samo da sem se malo oddahnila, imam namreč vedno res dela čez glavo, in samo se čudim, koliko človek lahko prenese. Marsikaj grenkega je treba požreti in če ne bi bila luč tako silna, bi človek lahko omagal.

Sedaj ko cvetejo na mojih oknih ledene rože se spominjam vseh Vaših prelepih rož in si želim julijskega solnca in gmajne in naših raztrganih skal in ciklamov – bolj kot vsakdanjega kruha.

V sobi imam majhno pečico, vedno kurim, pa še sedaj ne more staliti dva prsta debelega ledu na mojih oknih. Skoro vedno sem prehlajena, že ves čas in moram hoditi k zdravniku radi grla že nekaj tednov. Imamo vlažno megleno vreme in še dosti drugih bridkosti.

Pa dovolj o meni – kako se godi Vam, ali ste še vedno tako zaposleni? Kaj pravi gospa Naglerjeva? Pozdravite jo prosim v mojem imenu in recite je, da je imela prav. Ich heiße doch Chopin.

Upam, da ste zdravi, gospa mama tudi, jaz Vam iz srca želim vse najbolje v novem letu in prosim, spomnite se včasih na me!

Vaša udana

Karmela