Monakovo, 18. dec. 1925.

Predraga gospa Albina !

Upam, da ne boste pri tej tako dolgi pavzi zavrgli teh mojih vrst. Kolikokrat sem se namenila, da Vam bom pisala, kolikokrat mislim na vas vse! Misel je vedno bežala in Vas dohitela, papir pa je ostal nepopisan.

Prosim, odpustite.

Imam toliko dela, da komaj diham, mnogo podučujem, mnogo študiram za-se in mi je čas kakor zlato.

Ah, rada bi ga ustavila, za tiste trenotke, ki so - večnost.

Včasih bi ga rada potisnila naprej, tiste ure bridkosti.

In vendar, če ne bi bilo noči, ne bi vedeli, kako svetlo je jutro. Zato se veselim tistega trpljenja, po katerem uživam veselje.

Kako se mi godi, o tem Vam gotovo Tončka redno poroča. Krog mojih prijateljev in znancev se vsaki dan veča in mi napravlja vedno težji odhod iz Monakova. Tako mi je, kakor da ne bi mogla iti nikoli več od tod.

-Vaše drage soseščine nisem jaz prav nič uživala, predstavljam si, kako lepo bo po leti, ko bom prišla domov.

Z g. Hermanom – ki Vas prav lepo pozdravlja - se Vas mnogokrat spominjava. Mnogo se pogovarjava in deliva skupaj marsikatero veselje, - bridkosti navadno bolj pomolčiva. Jaz ga včasih občudujem, kakor otrok je, ali kakor snažen list.

Ko pojde na pomlad k svojim čebelcam bo obiskal tudi Vas in Vam bo mnogo pripovedoval. Gotovo ga boste veseli.

Kako se pa Vam godi, draga gospa Albina in Vašim dragim? Mislim na to. Kako lepo Vam bo za praznike, ko boste vsi skupaj!

Ko boste s Tončko in Anico, prosim, spomnite se tudi mene!

Iskreno Vas pozdravljam in želim Vam in Vašim dragim vesele praznike in v novem letu vso srečo!

Vaša udana

Karmela