21. III. 1913

Draga Vlada!!

Ravnokar prejela Tvoje pismo za kojega Ti izrekam najlepšo hvalo!

Veseli me, da se imaš v Mladiki prav dobro, kar Ti pač iz srca želim, - a zopet obžalujem ono, kar je za Te hud udarec, da je namreč Tvoj dobri g. papa tako hudo obolel. No, upajm, da se bo obrnilo na bolje, saj pravi en nemški pregover: »Ohne Hoffnung – kein Glück. Po tem se toraj ravnajmo!
Kako je bilo zadnji dan v šoli? Nisi mi sporočila, kakor sva se zmenjli! Kedaj moram priti nazaja? Jaz nič ne vem!

Prosim Te, sporoči mi, če ne ne vem kedaj nazaj priti!

Doma je zelo lušno! Ko sem prišla domov, so bili vsi radi tega tako iznenadeni, ker se niso nadejali, da pridem ob tisti uri. In že tisti dan sem jih našla pri delu – pekli so potico! Kakšno veselje! Doma čitam, igram mnogo klavir, a tudi pomagam mami.

Včeraj sem bila v Trstu z papanom in mamo sama! Bilo je prav lušno!

V nedeljo dobimo obisk iz Trsta! Se že tako veselim!!

Ti imaš toliko časa Vlada, veš kaj, naredi mi nemško nalogo (v. Tantalus). Jaz nič ne vem, o čem je sploh če ne bi doma prosila da bi mi jo kdo napravil.

Če vidiš gdč. Wessnerjevo prosim izroči jej moje pozdrave! Enako tudi drugim gospodičnam, katere so ostale v Mladiki!

Prosim Te, oprosti pač pisavi, - ne bom se mnogo opravičevala, saj veš, kako je, če se je doma.

Pričakujem skoraj spet pisma! Piši mi obširno in mnogo!

Oprosti neslanim stavkom, morda bo drugič bolje in ne kaži pisma nobenemu!!!

Zdravstvuj!

                                                                        Karmela K.

Tomaj, 21. III. 13