Draga Vlada, hvala lepa za zadnje tvoje pismo, katerega sem prejela še doma, sedaj sem spet v Trstu, že drugi teden, bila sem že prej tam, morala sem iti domov, ker sem sodelovala pri cvetličnem dnevu. Tvoje zadnje pismo je bilo kakor v obupu pisano, ne vem niti, kaj bi Ti odgovorila nanj, ali bi Te potolažila v tvojem položaju, kakor si Ti domišljuješ, da je tako obupen, ali pa bi Ti popisala, kako polna sreče sem sedaj, ko sem, sedaj, ko se zibljem tu v naročju moje mile Adrije! Le njej je skoraj vsa moja ljubezen posvečena, ona je, je edina, katera je še vse vedela, tudi največjo mojo skrivnost, najmanjšo, kakor tudi največjo mojo bol, ona le edina!

In ker sem le pri njej našla utehe in tolažbe, zatorej sem tudi le njej vdana in se veselim svoje sreče, dokler sem pri njej. In kadar odidem in povesim oko in spet ne bom imela miru cele noči, ne, kajti taral me bo jad ... a ... In ko se spomnim onega večera, onega popoldne, ko smo šli v Miramar, ko smo tam občudovali oliven park Miramarski in gledali, kako prekrasno se rasprostirajo tisti beli lokvanji po oni moji sinji Adrii, o kateri bom še v tujini vedno sanjala. Takrat je vzkipela vsa moja duša in se razlila po nji .......  le ona me je videla v presrčnem objemu. In kadar smo se po solnčnem zatonu pozno vračali nazaj, smo jadrali in se in zdelo se mi je da jadram sama v življenju! ... O, ja, kako sladka bi bilo brez nikakih ovir, hitro sem odpravila to misel, ker sem se bala, da bi se potem preveč ukvarjala s svojo bodočnostjo. Predaleč sem zabredla. Oprosti mi, če se ti bo zdelo to preveč dolgočasno, a neki pregovor pravi, da česar je srce najpolneje, v tem največ.

Kadar pišeš, piši v tomaj!