Ljubljana 1/8 886

Moj miljeni!

Prebravši Vaše pismo, strogi sodnik, se drznem po pravici, ki dostaje vsakemu kaznencu uporekati, kajti ko »pomajnšilni vzrok« moje krivde navedem, da se Vi kar nič poprej niste zmenili za mojo podobo i tako nisam vedela, li vam bo v voljo ali ne, če je vam dopošljem. Ako je pregreha majhna, se tudi kazen zmanjša, zategadelj mi dva poljubka (prosim ne mislite na repne oljupke) po odmerjeni pokori zopet nazaj vzamete, tako i ne drugače se že morate zopet enkrat vdati mojej recimo trmoglavosti, ki jo je čital »jokajoči« celo na obrazu, oni ki se o mojih resničnih rokah tako mehko izraža, brez da bi je dobro poznal kajti, reči moram da so omenjene precejšna porcija mesa prav za prav kosti. Scer bi ne bila tega omenila pa prvič v dokaz da nisem prav nič ničimrna dasiravno sem iz iste baže ko moje soverstnice, v drugič pa da se mojih rok ko jih zagledate v resnični velikosti ne prestrašite.

One štiri Frithofrove vrstice so se mi jako dopadle, posebno, ko so me spomnile na čas ko sem jaz plaho oziraje se, če nihče ne vidi vrezavala omenjeni črki s še dvema drugima v naše češplje ali pa jih slikala po ceglu, kar je napravljalo mojim prijateljicam mnogo preglavice v ogibanju.

Vceraj sem občudovala Nigrinovo spretnost v Deborih isto tudi zavržene ljubezni strast i obup i obstati moram da sem Deboroh v njeni razlučenosti i obupnosti umela i ji — prav dajala.

Jako sem se oveselila da ste zopet ozdraveli ko sem vgledala Vašo pisavo na listu, kojega sem hlastno strgala pismonoši iz rok nisem mogla dokaj da bi ne bila napravila prav pobožni križ, kajti moja Fantazija ni mirovala in izslikala mi je grozne podobe v napredovanju Vaše bolezni, kar me je mej dnevnim delom plašilo v noči pa odpojalo spanje. Pa proč s temi resnimi podobi, vsaj ste zopet okrevali kar gotovo najbolj veseli

Vašo / samo proti Tebi ne trmoglavo                                                                  Franico