Nekaj me sili da Vam pišem, čemu baš Vam sama ne vem tudi ne vem, kaj napišem. Čuden popoldan sem imela in morda so krive le neke pripovesti v hrvatski Matici. Diven niz Vam rečem in v nekaterih se mi je res zdelo, da je pisatelj vzel kos moje duše, mojega srca in jo pokazal tam na papirji. Zakaj ste Vi baš Mankočeva? Zakaj niste ktera druga, ki bi bolj utegnila, ki bi ne bili tako navezana na društvo?

In društvo ali Vam ni ono včasi presedalo, da ste se nevoljno obrnili od njega, da ste se zgrozili nad njim? Vi ste plemeniti, Vi čutite globoko pa gotovo niste taki, kakršno se kažete vselej. Zakaj ne ukažete sami sebi, da hočete, da morate preučevati globoke umotvore, kakoršni so ti, katere sem čitala danes? Tudi Vi se morate najti tu notri. Sedaj občudujete Vi trinoga Nerona in jaz žalim da nisem zraven Vas, dasi sama v resnici ne znam, zakaj ste se mi tako smilili. Skoro, da me baš tako zanimajo med-akti kakor dejanje in Zaccone sam. Poskušala sem z drugimi osebami kaj se pravijo dolgočasni medakti … z Vami se jih veselim.

Prečitala sem danes popoldne dve povesti in se tako vglobila vanje in v človeško dušo, da se mi je zdelo vse krog mene malenkostno, tako zelo neznatno K. in sestra sta me silili še celo sprehajat se pa gledat bicikl, odšli sta sami in ko so pripeljali kolo ter mi prinesli pogodbo – jako ugodno sicer za nas – podpisala sem, ker sem prej bila zato, a razveselila se nisem najmanje, še trenila nisem hitreje z očesom. Pustila sem, da so spravili ta novi »zaklad«, ne da bi ga niti pogledala ali stopila na-nje. Moje misli so bile drugje, dasi sama ne vem kje. In sedaj so odšle in vesela sem, da sem sama ter mislim da govorim z Vami, v tem ko Vam pišem. Tudi popoldne so mi ušle misli k Vam tu in tam. Napisala sem skoro štiri strani, a skoro gotovo Vam jih ne dopošljem, čemu? Smejali se boste, toda ne, saj v srci se ne bodete smejali – Na Vaš moder odgovor napišem Bežku, da dr. Schwaba ne sprejmem kakor tudi kam plovemo ne, ker bi bilo treba 10 Slovenk predno bi prišel do jedra, kakor lani »Hrast« v Zvonu. Vidičevo sprejmem, samo zato, da ne odrečem popolnoma, da ne dam – cele »Korbce«, saj v leposlovji ga že ne poznam.

Čitajte v »Slov. svetu« članek o dr Murku, ker ga poznate pa ker Vas bode zanimalo še bolj. To je menda Roščin.

Zanimivo je.

Ko bode dal Zaccone zopet kaj zanimivega in za naju novega, ali pojdete tedaj z menoj? Povabiti me pa ne morete nikdar več; to bi me preveč spominjalo, da ste Mankočeva in ne ona plemenita, blaga deva, ki se mi je toliko smilila.

Oprostite Svoji predani

  IV. V. 97            Marici