Na Slatini 30. julija

 Premila moja Franíca!

Prejemši obširno Vaše pismo, mislil sem v prvem hipu, da se mi hoče od sodnije kaj dostaviti. Nikakor nisem pričakoval, da bodete tako hitro vstregli goreči moji želji. Menil sem namreč, da se do tedaj še niste dali Reiner-ju v roke, in da še sami nemate podobe. Kako si naj bi bil tudi domišleval, da bodete podobo pred mano skrivali, ki sem je vendar toliko težko pričakoval! No za to svojo pregreho mi bodete delali še pokoro; to velja naj manj pet poljubov, ki si jih bom že znal kje pobrati – če ne drugod, tako tam,  –  kjer sem druge pobiral!

Bil sem precej močno bolan tisti dan, ko sem dobil Vašo resno in ponosno podobo. Zdravnik je že hotel neumne obraze delati in gospod nadžupnik s sv. Križa, s kojim sem se bil prve dni soznanil, se ni skoraj premaknil od moje postelje, češ, ta duša mi nikakor ne smé brez sv. obhajila na oni svet. Cela stvar rodila se je s prehladnih kopélj in pa z neke prav stare ribe, ki sem je v svoji nespameti jedel v tukajšnji(h] restavraciji. Ker sem na to slatino pil, skuhala se je nekaka nervozna mrzlica, da sem mislil, da tičim ali v légarji, ali pa v plučnici. No pa mi je odleglo in danes sem zopet vstal, a sem slab in potrt, kakor bi se bil dve uri v vrelem kotlu kuhal. Za to, mi drago srce nikar ne zameri, če je ta list slabo pisan in nejasno. Prihodnji hoče že boljši biti!

Tu prestopim h Vaši podobi in pričenja se ostro poglavje ostre kritike, kjer imam Vam pred vsem poplačati »jokajočega mestnega odbornika«.

Sicer si pa jaz tiste prepire čisto drugače mislim! Jokali bodete samo Vi, jaz pa bodem pri svoji veliki in znani dobrosrčnosti velikodušno odpuščal!

Sedaj k podobi. Če pričnem pri glavi, je dobra in v hipu ko sem jo vgledal, se mi je dozdevalo, da bode to prej kot né naša Franica in nikdo drugi. V tem dozdevanji vtrjen sem bil še bolj, ko sem na Vašem obrazu natanjko bral tole notranjo zavest: »Strijc mora storiti, kar hočem; »Teka« mora storiti, kar hočem; Pavla ravno tako, in celi svet nič drugače!« Prečitavši to notranjo zavest, sem si dejal, sedaj vem za gotovo, da imam pred sabo Košeninijevo Franico. V drugem je obrazek podoben, samo usta so večja, nego jih imate v resnici, to pa shaja s tega, ker ste jih mej fotografovim delom prav energično skupaj tiščali, hoteč, da bi prišlo nekaj odločnega, skoraj bi rekel možatega v lice! Ta odločnost je stara Vaša strast, o kateri pa upam, da ne bode preplula mehkega in vdanega Vašega serca.

Roki držali ste preveč navzdol — že vidim, da bi bil moral jaz navzoč biti pri fotografiranji! Temu nasledek je, da sti roki in da so prsti nenaravno dolgi in večji postali, kot so v resnici. »Jokajoči mestni odbornik« pravi: gorjé, če bi človeka vdarila taka [gor] roka, po življenju bi mu bilo!« Resnični vdarec od prave Vaše roke pa bi bil komaj toliko, kolikor zda cvet, ki pade z veje spečemu na lice!

»Jokajoči mestni odbornik« vpraša: čemu je držala toliko navzdol ročice? Glavo bi stavil, da samo zategadelj, da bi se bolje videli prstani na belih prstih!

Branil sem Te z vsemi močmi svoje duše, da to nikakor ni res, a »jokajoči« ostal je pri svoji sodbi, rekoč: ženska je ženska, in Franica s Poljan vzrastla je ravno s tiste korenine, kakor vse druge!

Vzel sem na to staremu hipohondru podobo, ter ga nisem več prašal za njegovo mnenje:

Podobi na zadnjo stran pa sem napisal tele verze z Fritjofove povesti:

Doch Frithjof schnitt, wohin er kam,

ein I, ein F in jeden Stamm;

zusammen wuchsen ihm zur Freude

die Runen, wie die Herzen beide.

Vaše velike podobe ne bodem zamenjal z manjšo, da si pričakujem, da mi tudi manjšo pošljete, ker jo moram imeti, da jo lahko sabo vzamem, kamor koli hočem, kar mi z veliko ni mogoče! Upam, da Ti je jasna ta razmera!

Svojo podobo Vam donesem kakor hitro se povernem v Ljubljano. Sicer moram pa tudi jaz poprej še k Rajnarju iti!

H koncu Vas tisočkrat pozdravlja, ter se priporoča Vašemu spominu Vaš ponižni in predobri

Dr. Ivan Tavčar