Na Slatini 2. avgusta

Predraga moja Franica!

Vi rezonirate v zadnjem pismu, ter se sklicujete na olehčevalne okoljščine. Dobro! po storjeni pokori Vam bodem dva in če bodete hoteli, tudi več poljûbov zopet nazaj vzel, da bode pomirjena trmoglava Vaša duša.

O Vaših rokah imam drugo in boljšo sodbo, a vzlic temu sem prepričan, da se »nečimernost« sme šteti med Vaše prijateljice!

Časih pride k meni mlad, ascetični kapelan. Zadnjič vgleda Vašo podobo na moji mizi, kjer ste posajeni v ponižni okvir.

»Kdo je to?« vpraša. V prvem hipu nisem vedel odgovoriti. Potem pa sem korajžno zatisnil oči, ter odgovoril: »To je moja sestra!« Kolikokrate je že ona Tebe zatajila, sem si mislil [potem] pri tem.

»Vi ste pobožen mož — tu me imajo sploh za pobožnega človeka, spregovoril je gospod kaplan, a kako ste v stanu, dopuščati, da se vaša sestra toliko stiska, da je čez pas — nič ni!«

»Kaj morem, sem odgovoril, takrat, ko se oblači, ne smem zraven biti!«

»Vzemite jo pod ostrejšo komando, ko se bodete zopet ozdravili, ker to je tudi vaš greh (vsaj veste kaj so tuji grehi!), če se Vaša sestra tako pregrešno okrog pasa mori!«

Obljubil sem mu, da Vas vzamem pod ostrejšo komando, vrnivši se v Ljubljano!

Pišete mi o Debôri in njeni nesrečni ljubezni, kakor bi Vi Bog ve kako skrušenost v tem imeli!

Kaj je prava, vdana, krotka, požrtvovalna ljubezen mehke ženske, o tem Vam bom pisal prihodnjič enkrat. Prava, vdana, krotka, požrtvovalna ljubezen gré v ogenj, tudi v vodo; ali Vi za mé niti okrog grada, niti čez grad iti niste hoteli, in to tudi pri belem dnevu ne —!

Sicer pa sem noč in dan vkovan v sladke verige Tvojih spominov, in če vkažeš, pogine za Te Tvoj

Ivan