Čislani gospod urednik!
Čakala sem z odgovorom, da bi Vam imela poročati kaj veselega in ugodnega o pesmih, toda nimam sreče!
Bamberg mi je s pismom od dne 1. marca t.l. da bo do božiča časa na razpolago, da do dobrega pregledam in popravim rokopis. Po Vašem nasvetu vzpodbujena sem šla k Gorupu, toda nisem govorila ž njim, a po posredovanju gospe in ženske sem zvedela: Er wird sich an der Sache nicht beteiligen.
To je bila zadnja pot, poslej bom smatrala izdajo pesmi kot nekaj absolutno nepotrebnega in nemogočega.
Edino veselje, ki ga imam poleg tega trnjevega pota, mi je zavest, da sem precej okrevala. V zdravju je moč, človek gre lahko zavednih korakov dalje, četudi ga ovirajo razne neprilike.
V Opatiji je sedaj polno tujcev, – življenje prekrasno, seve neizrečeno drago. Toda jaz imam, kakor ponavadi, prav udobno življenje, primerno za Opatijo in sezono prav po ceni!
Velikega tedna se vračam. Grede se oglasim v Ljubljani.
Do tedaj zdravi!
16. III. 1904 Ljud. Poljanec