Drago moje Marišče! Tukaj torej ná dve pismi, jedno za Te, jedno za slavno naše srčkano uredništvo.
Torej nič bi Ti ne bilo, da bi pozabila jaz na Te, le za Slovenko te je skrb? To je dvoumno! Po takem sem Ti le draga kakor sotrudnica urednici in nič več in nič manj! No, tako naklonjenost, recimo uredniško, si pa od nas lahko jeden kmalu kje zasluži. Ljudmila je torej vendar le na boljšem, kajti ona ni sotrudnica Slovenke, a poroča meni vendar o ˝ljubeznivih pismih˝, katera dobiva od Tebe. Jaz jih njej nikakor ne zavidam, tudi ljubosumna nisem in tudi ne mislim, da bi bila pisala meni o tem, da bi me dražila in mi nagajala, ampak razumem jo, Tvoja prijaznost jo osrečuje in ker mi je pisala od vseh svetnikov sem par dopisnic in 2 pismi, omenila je tudi, da sklepa iz Tvojih ljubeznivih in veselih pisem, da si srečna in zadovoljna, kar osrečuje tudi njo. Na zadnje pismo sem ji precej dolgo dolžna odgovor, sploh zanemarjam vse, ako vidim, da me zanemarjaš Ti, tudi sebe zanemarjam. Kaj so mi drugi vsi brez Tebe? Kaj sem sebi jaz brez Tebe? Mojemu dejanju in nehanju izvira veselje, moč in vrednost le iz Tebe in Ti sodiš, da te pozabljam! Smešno! Podčrtano smešno!
Kar se dostaje moje lanske in letošnje ljubezni, Ti pa povem tako le, da bi bilo pregrešno, ako bi ju človek prilikoval. Dočim je bila lanska pravo vzkipenje spolne ljubezni, je letošnja povsem drugačna. V Ašk. ne ljubim moškega, ampak genija božjega. Možno, da prinese prihodnji Zvon tole pesem:

Genijev poljub

(pesem v dveh stolpcih napisana:)
Poljubílo solnce mlade Vesne
Zemljo v zimski mraz in led zakleto,
Razdrobilo je okove tesne,
Sinilo je mlado, rožno leto.

Zima legla meni na srcé je
Mnogo hujša, duhomorna zima
A poljubil genij božji me je …
V srce vre mi poezije plima.

Njemu posebno ugaja. Pisal mi je, da je jako nežna in me vprašal, kedo je pač ta genij. To je bilo njegovo jedino pismo v tem času, kar sem tukaj in na koje se odgovorila celo kratko-lakonično, da bi se namreč ta pesmica lahko ponašala z naslovom: Ашкерцев полюб. Odgovora na to še nimam.

Zakaj si dala Slovenki na čelo pesem “Sokol”? Umetniške vrednosti pač ne more imeti tolike, ta čast jo je menda zadela le z oziroma na “sokola”.
Od Ljudmile sem tudi izvedela, da se še hočeš nadalje žrtvovati za Slovenko kakor urednica. Bog te živi, drago dekle, me ti bomo pomagale in Bog vsem!
Z upravoj “Edinosti” sem imela tekom zadnjih 14 dni majhen konflikt. Slovenko so mi bili ustavili v velikih počitnicah z 19. št. Ker je pa moja Slovenka ostajala v št. 7., nisem vedela zato. Prišedši sem, sem reklamovala zaostale št., na kar se mi je odgovorilo z dopisnico, da se mi je list ustavil z ozirom na to, da še nisem poravnala letošnje naročnine. Jaz pa sem odgovorila, da z ozirom na to, da sem poravnala i lani, čeprav šele koncem leta, vendar točno svojo dolžnost in z ozirom na to, da že drugo leto delujem pod šifroj M. II. kakor sotrudnica za Slov., ne zdi se mi postopanje uprave umestno. Dobila sem potem imenitno, devotno opravičevalno pismo nazaj in potem vposlala naročnino, katero so mi vrnili črez par dni s prošnjoj, naj jo vzemem nazaj, ker od sotrudnic ne sprejemajo naročnine. No jaz jih odškodujem na teh 3 gl. s tem, da naročim Slov. za prihodnje leto svoji sestri Idi, ki je doma, kar ji tudi pišem.

Kako me zanima roman “Hudodelstvo in kazen”, naj Ti dokaže sledeče: čisto prvič sem danes, ker sem imela ponoči grozne sanje, da sem namreč jaz ubila ono pocestnico. Imela sem okrvavljene roke in mučila se liki Razkolnikov s policijoj. Kako imenitno delo je to! Lepo Te prosim, če je možno, pošlji mi “Vojno in mir”, kajti s tem romanom bom gotova danes ali jutri. Z novim letom se i jaz naročim na rusko biblioteko.
V božičnih počitkih pa mi ne bo možno peljati se razven domov, nikamor zaradi penez. Jaz sem že računila na različne načine, a ne gre in ne gre.
Št. Jakob je grob mojega delovanja. Malo je inteligence in ta zahteva od posameznika vse sile. Наш Каплан се ѣ цело изпременил. Мени се види ин бойим се, да заченя играти мени наспроти улого “Зорка”. Фант се ми смили! Всак дан смо ин морамо бити скупай, кар досеже Капланчек с помочё квартаня ин годбе. Како ме срчкано гледа! Како галантен ѣ! Унече ми цигарето, луши ми орехе ин се цело не срамуѣ изречи в присотности оних двею како тежко недвоумно беседо. Любезнйива ста оба з жупником, друг скуша прекашати друзега, а хвала Богу, залюбити се не морем в нобенега.
Za danes moram končati, ker imam polno šolo otrok in moram delati. Pismo bi pa tudi rada odposlala danes. Pošlji mi torej fotografijo, katero Ti je izdelal pravi fotograf.
Pozdravi prav iskreno drage mi Svojce, posebno zlatkano mojo Tončko.

Poljubček od
Tvoje Marice
28. IX. 98