Drago moje Marišče!



Kako iz vsega srca Ti čestitam! Nadalje Ti pa prav iskreno polagam na srce, nikar se ne trapi in muči s ,,Fato morgano’’, marveč uživaj, uživaj srečo ljubezni in jo vtkaj v obroč poročnega prstana, kajti silno bežna je!

,,Drum lass die Sorgen all vorbei

Und schützedie jungen Triebe!’’...

Sedaj ne moreš več nazaj in čemu tudi! Fant je po Tvojem srcu, ,,a’’ si že rekla, reci še ,,b’’, osreči njega in s tem sebe!

Včeraj sem bila pri župniku! Veš, to je res klasično! Ravno se je pripravljal za britje. Bil je v samih hlačah brez suknje. Na njegov ,,naprej’’, sem vstopila, a takoj bežala ven. On pa je prišel po mene in me tiral noter za mizo, nato se vsedel pred ogledalo k oknu in se bril. Vmes pa je htel še zabavati gosta - mene. Rekla sem mu: ,,Gosp. ž., lepo Vas prosim, bodite tiho, da se ne vrežete, jaz sem celo nervozna, to je delo na življenje in smrt. On pa se je bril naprej in smeje se mi dejal: ,,O, to je ravno tako kakor da bi ti strgal krompir.’’

Ko je bil gotov, umil se je lepo v umivalniku - tebi nič, meni nič - kakor da bi bil sam. Potem se oblekel in prisedel k meni. Jaz sem se grozno smejala, on tudi in saj se smejem še vedno, kadar se spomnim tega prizora.

Чудиш се каплану? Яз туди! Ревеж си грозно призадева, да би се премагал ин скривал свой жар, а ведно се му не да. В собото вечер нас ѣ била к. пр. вечя дружба при некем кмету. Вихар му ѣ понудил неко ѣд, а капрл. ѣ рекел впричо всех: “Хвала од Вас ночем, а че ми понуди Марица, бом па взел.”

Друго лет в почитницах, се пелѣмо он, надучитель ин яз в Трст, Бенетке, Загреб, на Плитвичка ѣзера ин в Пешту.

Та чловек! Како срчкано ме гледа! Пред пар дневи ми ѣ дал неко кньиго“Дер фалкомене Крист”. Зазнамовал ин посебно припорочал ми ѣ чланек “Ди Абтедтунг дес еигенен Виленс” Он има навадо, да кар чита, все подчрта, кар ѣ важнейшега ин туди тукай со подчртана места, из катерих лахко склепам на нѣгово душевно станѣ. Рекел ѣ туди, ако би га преместили, гре такой в покой. И. т. д.

Мени угая ин смили се ми! А любим га не! Ин га не бом. З огнѣм па се рада играм же од некдай.

Danes zvečer smo povabljeni k nadučitelju na njegovo gostovanje. Župnik in kaplan in še par drugih.

Povodom 2. dec. sta se vsadili dve lipi pred našo šolo. Slavnostni govor je imel [nečitljivo - Bozec in ga je napravil izborno.

Arnuž mi je iz jeze, da ne stanujem več pri njem, prepovedal indirektno prostor v svojem stolu na koru s tem, da je dal napraviti ključavnico, ključ pa ima le on. To je kolegijalnost, a jaz ga bom osramotila pred vso konferenco.

Zofka mi piše jako pridno. Dekle je tako uboga! To pa verujem da bo izkoriščala enako priliko, sniti se s Teboj. Prava reč … razdalja! Jaz bi htela biti vsak dan pri Tebi in najsi bi stanovala i v Barkovljah.

Hvala za fotografijo. Župniku se vidi jako dobro, a meni bolj ugaja ona od amateurja, ktero sem pokazala tudi kaplanu. Gledaje jo, je rekel: ,,Kakor kakšen filozof gleda v svet.’’

Njemu ugajave obe medve! Rekel je: ,,Če moški nastopi možato, prava reč, to je naravno, a ženska, če se ženska zna postaviti, to je lepo.’’

Kar se tiče Božiča in najinega svidenja, pa nisem prav nič več v zadregi, kajti sedaj imaš svoje najdražje v Trstu. Ni ti treba hoditi po svetu.

Čeprav Te še sedaj, odkar vem tvojo tajnost, ljubim še bolj, še bolj, vendar ne maram Tvojih ,toplih’’ poljubčkov v imenu Bartola in pa ker bi imeli preveč okusa po njem!...Halaha Marišče!



Bog živi Tebe in njega in čuvaj Vajino srečo!

Vsa Tvoja Marica

XII. 98