V Mariboru, dne 27./ IV. 98

            Velečislana gospodična Milka!

            Že davno bi Vam bil rad zopet pisal, ako bi se ne bil bal, da Vam postanem nadležen. Hvala Vam za današnje pismo! Prav rad Vam verujem, da ste imeli obilo dela, ker vem, kako je pri Vas! In še po vrhu koncert! Torej ste zopet okusili grenkost takih podjetij. Kolikrat sem se jaz zaklel, da ne priredim v Št. Pavlu ničesar, ker sem vedno trpel kakor živina; in lansko leto sem se pošteno jezil, ko je Marica priredila veselico; a potrebna je bila, ker sicer naše „Bralno društvo” ne more živeti. Kako se godi Vam o takih prilikah, o tem sem se prepričal sam o Božiču v Trstu. Veste, jaz bi označil to naravnost za škandal, da morate vse sama delati in da se gospodje tako malo brigajo za taka podjetja. Zdi se mi, da se drže, kakor bi jih nič ne brigalo. In potem še ne pridejo! Zato se Vam kar nič ne čudim, da ste storili svoj sklep, katerega sicer radi dobrega namena obžalujem, a ga povsem odobravam, ker se sicer morate pokvariti. Obžalujem prav iz srca, da ste bolna v grlu in upam, da kmalu odpravite to sitnost. Le glejte, da se povsem zdravi vidimo v Sav. dolini!

            Celjski koncert je bil pravi – fiasko! Koncert sam se je vršil dobro, a dvorana je bila skoro čisto – prazna! Kriva je bila menda visoka vstopnina, in ker ljudje nimajo razuma za take koncerte.

            Merica je bila dolgo v Trstu; čudil sem se, da je ostala toliko časa; hvala za poslane karte! Ali jo vzamete zopet seboj v počitnicah. Nur zu, bildali jo bomo, da bo kaj!

            Prašate me, če sem se sprijaznil z Mariborom? No, reči moram, da vem od Maribora prav malo. Seznanil se nisem skoro z nikomur in vedno sem doma. Moja pot je le v gimnaziji. Ker sem torej večinoma v sobi, mi je nazadnje vsejedno, kje sem. A posel sam mi kar nič ne ugaja. Začel sem torej resno misliti, da se izmotam iz šolmostrarenja, dasi sem šele povohal vanj. O Dunajski službi ne vem sedaj še ničesar. Cenzor je Štrekelj; kdo je drugi ne vem; končni referat dobi najbrže zopet Jagič. Upanja še torej nisem izgubil in morda se mi vendar posreči. Za primer pa, da mi spodleti, prositi hočem za docentrsko Kranjsko  ustanovo (novo) Tu bi bil potem primoran posvetiti se vseučeliški karijeri. Sam sem se ustrašil najprej te misli, in bojim se, da ne bi nizko padel, ker – visoko letam. A utrdil me je Jagić. Obrnil sem se namreč nanj ter ga vprašal za njegovo sodbo, mi li pripisuje toliko zmožnosti, da bi se z nadaljnimi študiji usposobil za vseučeliško karijero. In Jagić mi je odgovoril toli ljubeznivo, laskavo in priznalno, da bi se skoro - „prevzel”, če bi ne bil dovolj pameten. Med drugim mi piše: „Ich bin vollständig überzeugt von Ihrer sehonen Begabung und unter den jetzigen Vertretern der slovenischen Intelligenz weiẞ ich keinen, den ich Ihnen vorziehen könnte Also wenn Sie eine Universitätsproffesur anstreben wollen so gereicht Ihnen das zur Ehre.” Ali ni to lepo priznanje od takega moža! Ni treba mislite, da Vam pišem vse to, da bi se „pobahal”, temveč pišem Vam, ker vem, da me razumete v mojem stremljenji. Jagić mi je razvil kar cel program za nadaljno izobraževanje ter nasvetoval znanstveno potovanje v Nemčijo, Francijo in Italijo. Oh, kako lepa perspektiva je to za bodočnost, a bojim se, da ostane vse le - „fata morgana!” Če mi namreč povsod spodleti, potem bodem moral ostati pri svoji šolmaštriji in pomagala mi ne bode nobena žavba.

            Glede kranjske ustanove sem se obrnil do Hribarja, ki mi je sporočil, da je jedna že določena, za drugo pa naj se takoj oglasim pri dež. odboru. Te dni storim tudi te korake, ako bode kaj pomagalo. No, očitati si ne bodem  mogel, da sem bil – zaspan!

            Tako živim torej – v rednem nemiru in razburjenosti in to mi pomaga, da niti ne premišljujem o Mariborskem življenju. Za „Zeit”, ki mi je tu pravi duševni užitek, se Vam iz srca zahvaljujem. Poslal sem ji neki prevod in prašal bi li sprejeli študijo o Aškercu. Radoveden sem, kaj mi odgovore.

            Trnovec mi je jak prijazno odgovoril; prosim Vas, sporočite mu mojo presrčno zahvalo in naj mi ne zameri, da mu sam ne pišem!

            Zdi se mi, da Ana sedaj bolja zgleda. Menda bo - „kaj”!...

            Za gledališke užitke Vas zavidam, dasi Vam jih hkrati tudi privoščim. Kako Vam ugaja Odilonka? Pa saj ste jo gotovo že poprej poznali?

            Maričina „Fata morgana” mi ugaja! Celotnega utisa sicer nimam, a zadnja številka, kjer nastopate tudi Vi, je prav dobro in ljubko pisana. Márica je res talentirana in jaz pričakujem še mnogo od nje, zlasti, ker se – uči! Zato sem jo pa zopet „napucal” v nekem referatu za „Zvon”. Sicer sem pa hud nanjo, ker tako molči. No, pa saj vem, da ima mnogo dela ter da je sprejela moj nasvet glede „Slovenke”! Tudi mene nadlegujejo, kdo je Štefanič! A držim se modro in molčim.

            Ta srečni Nando je torej zapel v Trstu! Recite mu, da ga prosim, naj se oglasi na potu nazaj, če mu je možno, za par ur v Mariboru, ali naj mi vsaj piše, če se vozi po dnevi, da pridem na kolodvor in ga tam vidim.

            Toda dovolj za danes; dosti sem se na klepetal. Brez zamere!

            Vam in vsem Vašim, g. Trnovcu in g. Màrici, prav iskrene pozdrave

                                                                                   Vam ves vdani

                                                                                               Fr Vidic