30. 5. 42 Ljublena mi Zofi. -1- Spet ti napisem, nekaj malih staukou z zel zemle puščave. Najprvo sprejmi najdražje pozdrave, u upanju da si pri dobrem zdrauju. Tu je use ponavadi, usakdanja vojaška služba, veš ko sem prispeu čakala so me še dva tuoja pisma, še ot prej, tudi za te ti se najlepše žahvalim. Draga lepi so bili dnevi ki smo ih skupaj pasala, ko se spomnim na one lepe ure, prau slabo se človek počuti. Na tisto malo kosilo ki smo tako z apetitom jela, pot senčo dreves, op dišavi drugih čvetlič na zeleni trauči. Use je blo mirno okoli, srce je mirovalo, poleh obe je blo use kar, si ena duša zaželi na temu svetu. O tista prelepa noč poleh svoje svoje ljubezni, tista bo nepozablena. Poleh usih težau in slabih dnevou, ki ih v teh dnevih prebijem, na ti zemli moje srce našlo rajski mir, in ketira ura ot teh bo za vedno ostala največi spomin v mojem žiulenju. -2- Saj te ure so nam jako malo dane. Drugo kar mi obudi spomine mojega mladega žiulenja, to je, tuoja tako dobra Mama. U njej vidim mojo predrago Mamo, use je Ona u teh dneh, poleh Vas tam prebitih zame napraula, nevem kedaj bom jast use to povrnu, zaenkrat i se najlepše zahvalim, i pošlem naj iz srca želene pozdrave, naj te pozdraue sprejme ko ot suvojega sina, in naj mi otpusti za ono jutro, ki sem jo toliko prestrašu. V teh mislih končam, še enkrat sprejmi moje pozdrave in poljube Tuoj za vedno ljubleni Franci Želim ti lahko Noč, sedaj sem pihnu luč. ++++++++ +++++++++ ++++++++++