9. 6. 42

Dragi mi Franc -1- Tvoje pričakovano pismo sem udobila pri zdravlju hvala Bohu kar ednako želim tudi tebi. Zdej lih sem začela pisat ti, pa mama mi prinese pismo, zelo vesela sem ko sem je po dolgem času udobila, pa še bol sem bila dave ko mi si telefoniral, me preveč hitro so zaperli nankar zbogom si nismo rekli. Ko mi praveš da sti zdi da sem bila bolana bolana nisem bila me malo trudna. Ljudje zmiraj govorijo dosti in zmiraj kakšno novo najdejo ven. Krala sem vidla tudi v nedeljo v klubi, sem bila ses mojo sestrično (to poročeno) pa kadar sem ga vidlain sem mu rekla da kaj še je tukej, mi je reku da več ko ga zapert da ga nemorejo Sem vesela da si udobiu sporočilo od tvoje mame upam da so usi zdravi. Teško je si mislit da enkrat boste šli ot tukej, me upajmo da potem se bomo spet združili skupej, in takrat upam da za vedno, in upam da to bo kmali. Franc jast tebi bom zmiraj ostala zvesta, in te bom čakala dokler bo prišel tisti dan da bomo prišli nazaj skupej, tudi če ti boš na unim konci sveta in jast na -2- tem, ma enkrat ja bomo prišli eden do druzga. Samo Boh nam daj zdravlje. Tukej imamo lepe dneve, spimo v miri. V nedeljo sem povabljena na en čai me nevem če bom šla, poprej me je šaldu veselilo se zabavat, me zdej mi ni več mari za neč nevem use mi manka, pa kadar vidim še dva skupej jast bi jih rada stipla, jast si mislim da zakaj, da tudi jast bi bla lahko tako, me kej čemo usojeno je blo tako da moremo bet daleč eden od druzega, me nafali neč pej ljubezen do bo bolji terdna. Upam da si udobiu tudi une 2 pismi ki sem ti pisala n uni pr teden. Za danes naj bo dovol te moje slabe pisave sprejmi najdražje pozdrave in Goreče poljube od tvoje za vedno Zofke.