2. 7. 42

Dragi mi Franci

-1-

Tuoj telegram sem udobila, me veseli da da ste prišli če, samo dolgo časa vas je vozu, mama je napraula da ti da kej za jest in potem je pozabla ses tem konfežionom,

Franc povem ti da mi ne pridemo če, ki še druzve grejo proč od tam, me ti ni treba da se bi kaj bal zame ti le pišmi zmiraj na ta naslou ki mi bomo ostali v tej hiši.

            Jast se nemarem potolažit, smi zdi da sem sanjala use to, me kej čemo zasojeno je blo tako, me upajmo da bo useha tega kmali konc, pa bo še lepo, samo Boh naj nam obvarva zdraule, paj use bo prišlo počasi.

Zdej ti si prišu in šel od tukej, pa še dobro pozdraula se nesmo, in neč povedla, jast sem mislila da usej ukop če bomo šli pa da si bomo povedli kej več,  me če Boh če pej en drugi krat

-2-

me tisti krat upam da bomo za več časa skupej, in upam da tudi za zmiraj.

Franc pišmi kako ste nardili ses taxi, če se ni neč pokvarlo popoti, in kako ste se poračunli ses »dehaunkami«. Te prosim pišmi kej hmali, samo dajmi vedet da si še tam ali kije si, in kako si odpraviu doma, in kej sti rekli, in nardili.

            Jast ti bom zmiraj pisala h Katri, hodi jeskat če pisme. Danes zjutro smo imeli strice tukej, me  niso neč kričali, me škode so nardili še precej, tako pravijo, in edna je tudi pala ne daleč od nas, na vert na en ror od vode, me sedaj so že use popravli.

            Za danes naj bo dovol te moje slabe pisave pozdravi useh v mojem imenu, tvoje pismo nisem še danes neč udobila upam da bo popoldne.

Sprejmi najdraže pozdrave in

    goreče poljube tvoja za vedno  

                                                                                                                                  Zofka