Kairo. 8. 7. 42 Draga Zofka -1- Ko sem otišel ot telefona k tebi, tam me je čakalo tvoje lepo pismo, naj lepša ti huala. Sem veseuda si dobro, in pri zdrauju jast huala Bohu sem zdrau, in upam da si dobila moje pismo. Mi za nekaj časa ostanemo tu kamor do danes, Zofka jast te lepo is srca prosim, netreba biti uskrbehzame. Netreba si nič slabega mislit k stem si boš samo zdrauje pokvarla, jast te rat vidim zdravo in veselo. Jast si dam korajžo, in samo lepe stvari imam pred oči, ki vem da me čakajo dva srca, edno srce je tuoje a drugo u solzah doma mamino. Za priti z komandantom se kopat tam so za enkrat preveč slabi casi, upam da bo kmali bolše. Puncka ot tete je jako lepa, veš tako je majhna, niti dva pedna jo ni, so jo jako zadovolni. Teta je ustala. Merica je pridna, use pomaga. Na uprašanje kdaj sem prišel ven, mi smo bili prosti en dan potem ko sem se poslovil ot teh tebe. Zaenkrat končam, sprejmi is srca zelene pozdrave in poljube Tvoj vedno Franci -2- Spoštovana Gospa Kristina. Is srca se vam zahvalim za tako lepe besede ki mi ste ih napisali na pismu, kako veselje mi so prinesle, ko sem čital, ko da bi čital mamino pismo. I sato oprostite a vas bi klical mamo. Zame ste druga mama. Mama ot tiste ki jo ljubim is usega srca, I upam da enkrat ko bodo prišli bolši časi, če boste Vi, in moja mama zadovolni, da Vas poprosim za roko vaše ljublene hčerke. Vem teško je danes take stvari rasplaulati, ma če človek ima upanje bolše prenese, današne teškoče, ki so ih nam obogim revezem naprtili. Oprostite ma zaklucim to slabo pisavo, nimam besede, prevec veselja so mi prinesle vaše lepe besede. Sprejmite najdrazje pozdrave od Vašega nepozablenega Franca.