22. 7. 42.

Po teh dolgih letah, ot takrat ki tem se zadnič obiskal, danes sem dobil tuoje pismo, (mislim rect da usaki dan ko sem oddaljen ot tebe mi se zdi leto.) Upam da si dobila pismo in kartolino. Mi nismo vec tam, vidim piramide. Zjutraj ko otprem oči sonce mi obseva celo moje skromno stanovanje. Na desno in na levo se nahaja pusta mala niva. za glavo nedoraslo grmičje, malo bolj zadaj pot puna praha, pa kanal reke Nila. Ustanem pogledam u mrežo za komarje, tri so, notri tri krat mahnem, tri so mrtvi, puna roka krvi, ot kot toliko krvi! Aha ponoči so me ujeli, pa to je moja kri, sam si mislim danes vecer kadar bom znova legel moram da dobro pogledam po mreži, da stuko prej obijem, ko pa da ona mene uje. Malo bol dalec so plamtaže pomaranc, drevja vseh vrst. Opoldne ko sonce bije uzamem eno depo pa se -2- prau lepo raztegnem pot visečih pomarancah. Pride noc objem ot sonca in dela se uležem, popravim mrežo pa da mi nebi kak komar pršu notr. A nat glavo gledam nebo zvezde luno a misli mi so dalec, tam pri moji ljubezni, a srce mi močno utripa. Boh ve kedaj bo use to končalo. Tako vidiš Zofka mi potekajo dnevi ma ti nemorem use opisat, ko bi jast gotel. Drugače je use dobro, prvo noc ki smo spali, pot milim nebom, sem se malo prehladil, ma zdaj sem se ze privadu tudi to. Za jest je dobro piva ne manka ja saj je blizek fabrika tega le rumenega piča. Ciraj po sreči sem šel u mesto pa sem se, pri teti Katri tuširal, saj sem komaj čakal da pridem do tuša. Sem se bal da nebi se lukna kamor tece voda zamašila, toliko sem bil pun praha. Oni se imajo ponavadi, te lepo pozdraulajo. Zaenkrat končam nezameri k pišem tako ma da ti popravici povem, pišem na kolenu. Najlepše pozdrave Mami. Prejmi od udanega i Vedno tuojega mnogou pozdravou in Poljubou Franci.