1. 8. 42.

Tuoje pismo sem prijel, lepa ti huala. Potrle me so tuoje novice, ki mi jaulaš da si bolna. Upam da ti je že kaj bolše, prosim te javimi kako ti je. Zofka lepo te prosim mirkaj si zdravje, delaj po malo, že tako imaš tisto navado da zmiraj hitiš, in tako se prehladiš, pa ti pride omotca, in še drugo. Kaj bom jast delal, če mi ti oboliš, daj si moč, saj bo use kmalu končalo, ne boj se zame. Zofka idi k doktoru, daj se pregledat, pa pišimi use popravici kaj ti je, netreba mi nič skrivat, ali slabo ali dobro, samo da je res pa bom jast zadovolen. Upam da u drugmu pismu bom zvedel kaj vec ot tebe. Danes zvecer so nas obiskale ponocne ptiče, malo je zaropotalo ma ni blo, mislim, prau hudo. Ko so odletele, je že mesec, padau na drugi kraj suoje crte. Že prebuden ot žarometou, ot iskr ki ugašajo, ma nervozen, nisem mogel znova zaspat. Pa mi pade u glavo, da bi bilo naj lepše da se malo spregodim. -2- Na hitro se ogrnem, pa z malimi koraki se privucem do malega izvora v reke Nila. Nisem imel misli, užival sem hladni zrak afrikanske noci. Pogledam v nebo, čisto ko srcalo, tu pa tam kakšna zvezda, a mesec pada usaki cas bol globlje. Še nekaj minut pa bo glih umes dveh faraonovih piramid, že je pozadaj, že se bliščijo špice teh dveh starodaunih mojstrskih del. Za moment pozabim nato krasno sliko narave. Spomnim se nazaj na ona leta, ko sem čital knige, lepe romane starodaunih (mojstrskih) Egipčanskih plemen, del o piramidah, o ljubezni nihovih faraonou, sprevodene ob reki Nila. A pri tej zadni moji misli, srce za bije, žile se napinjajo, misli gredo nekaj mesecev nazaj. Saj tudi jast sem našel ljubezen tu u Egipčanski deželi, tu ob reki Nila op tisti reki ki je zapisala nebrolnih romanou, slatke ljubezni. Ni to ljubezen prevodena u zlatih dvoranah op spremljanju harfi i petjem, ali ot drugih zabavah, ki so ih imeli ti veliki faraoni. -3- Ma to je ljubezen dveh malih src, bres doma, bres domovine, zgubleni u valovih trplenja današnih časih. Ali u nas je pri useh teh slabih časih, prava ljubezen, brez greha, u poštenju i u veri u lepše čase, za nas, i za našo nesrecno slovensko žemlico. I ko bo prišel čas ki nam je zasojen zapustila bomo faraonovo deželo, i po valovih Sredozemlega mora, do Jadranskega, do zelenih dolin, do šumečih potočkou, met dišečimi smrekami, tam nam bo dom. Gor na griču tam je bela cerkviča, tam če bo Boh tel, bo naša združitev za večno našega zemelskega življenja. U teh lepih misli se počasi vrnem k postelji, se uležem, naslonim glavo na pušter, in lepo slatko zaspim. I sanjam, sanjam o tebi kako se sprehajamo u lepih naših krajih, i praumo si o useh onih dnevou, ki smo, ih u afriški deželi pasali. -4-