16. 1. 1942 Ljublena mi Zofi. -1- Sprejmi najlepše pozdrave in huala za pismo ki sem ga dobil pri teti, onega drugega nisem še dobiu, upam da ti si dobila moja dva pisma. Da lepi so bili tisti dnevi ki smo ih prebili skupaj, in praviš da tudi grdi. Da ena noč je bila grda, in to nevem zakaj se je moglo to zgoditi. Tako poretkoma pridem do tebe, nevem koliko bo še to trajalo, da bom lahko se tako prišel, ce morda bomo šli dalec, morda te nebom vidu mesece, tuoje pismo čakal kir mesec. Vojni časi so danes, danes smo tu jutri tam, nevemo kaj nas še čaka, žiulenje dandanes stoji na nitki. I met usemimi temi oplaki treska in grmenja, našel sem ljubezen. -2- II. Tudi če to mi ni blo dano, da ljubezen uživam u mirnem času in u lepih nočnih urah, u našem rojstnem kraju. Trpim in še bom trpel, in use to bom prenesu, zato ki ljubim, ki uresnično ljubim z usem srcem. In ko dobim odobrenje da lahko grem na dopust, koliko sem jast veseu in srečen, to nobeden nemora vedet ko edino moje ubogo srce. Kako z nestrpnostio čakam tiste lepe ure ko na nebu se posvetijo zvezde, ki so kratke ko miglaj, da z celim srcem, z uso suojo ljubezen se podam u tvoje naročje, da poljublam tvoja slatka, in ne ukrotliva usta, da božam tvoje lepo deviško telo. Edino te kratke ure so ure živlenja edino v nih dobi srce tolažbo in mir. -3- III. I u eni ot teh ur, ki tako teško se pride do nijeh, ti preljuba moja otrgala si se ot mene, z eno besedo rekla lahko noč i pobegla. V prvem momentu sam nesem vedu kaj, ma hmali sem pocutu bolečine ljubezni, in utripe ranjenega srca, ki zal žaželel sem si da prestane da bije. Pišeš da ce nebi prišla ti nazaj do mene, da jest nebi prišel k tebi, dat ti poljup in želit ti lahko noč. Da nisi prišla nazaj nevem kaj se bi zmano zgodilo, že tako sem biu napol zmučen in nervozan, eno uro te bi čakal, in potem otšel, kam to nevem, morda da bi mi zrak premenil misli, pa bi se vrnu k tebi, to je blo v rokah usode, Vem da tudi ti preljuba si trpela, zakaj z eno besedo mi nisi razodela, in z tem bi sebi, -4- IV. in meni olajšala srcne bolečine. Zakaj te sem morau prosit in usklikat dokler mi se so usta posušila, prosil sem te ko lacen kruha i žejen vode, a use to zaston, ki si me samo gledala z tvojim lepim nežnim obrazom. Jast nerazumem te, je te strah, te je sram govorit meni v oči, nisem jast tisti ki lahko poveš skrivnosti srca, ko ih jast tebi, edino tebi u oči u oči prez miglaja razodenem bolečine, in slatko ljubezen. Ni drugega srca da bi mogel z tako reničnostvo razodel skrivnosti in misli mojega srca. Ko sem jast veseu in sečan kadar z tuojih lepih ust pride beseda ljubezni in skrivnosti. Ma ranjeno srce moje z velikim mukam zve ali sliši šepetanje tvojega glasu. -5- V. Morda sem te ražalu ko te sem prosu da vidim žar tvoje lepote, nije to ljubezen ko moje oči izčejo tebe, in bežijo ot drugih, da nebi zamazale našo čisto ljubezen. O da bi ljubi Boh napolnil moje srce z zmiraj tako ljubeznijo, da bi samo tebe gledal, i tebe preljuba obozavau, to bo zmiraj, ki z tako ljubeznijo je napolnjeno moje srce, da sam sebe več nezastopim, otkat imam toliko srece, da sem tebe spoznau ki si nepozablena. Pišeš da si tela daužalla greš proc tisti vecer, i da nebi te vec vidu, povejmi meni kaj sem jast napravil, da bi sama sebi uničla žiulenje, i mene vrgla u brezno mrtvih teles, a živih duš. Ne silim te da mi razodeneš, samo te prosim, in upam -6- VI. da me boš ubogala, da če bi še krkrat prišlo do tega, ki upam da nebo nikoliveč. Spomni se teh mojih beset ki unih ni laži, da ti lažje prenešeš, zato ki ti si ženska, i vi ste bol trde ko mi. Ustrajaj zame ki te ljubim, moje srce je samo zate otprto, a za nobeno drugo nebo več mesta, u njemu. Morda te bo kakšna beseda užalla , morda ni prau da tako pišem, ma moram, več me ne uprašaj, takšen sem, vem da ni prau da ti tako pišem oprostimi. I sprejmi pozdrave in poljube et tvojega nepozablenega Franci