20. 1. 1942 Ljublena mi Zofi. -1- Dobil sem tvoje pismo, saj me je čakalo dva dni pri teti, naj lepša ti huala, tolko sem ga pričakovau. Zakaj si z takimi besedami z takimi misli si beliš glavo, tvoje opekline so ble enkrat bolečine, vem koliko se to bolele pri srcu ta tvoja najlepša leta mladosti, zame si naj lepša met najlepšimi, zmiraj te bom gledal in poljublal ti si moja ljubezen. Koliko danes ljudi je pokvarjenih, koliko nih zgubi lepoto telesa v fronti, ma srce im ostane ziraj isto. Tudi mene lahko kaj takega zadane še duga je vojska in sam boh vej kaj naj še čaka. Upam da tudi takrat me boš ljubla, in delila do zadnega dana zmano kruh. Za pismo ki je blo prežgano bom že jast z tistim lepim in prijaznim človekom obračunau. Vidiš jast sem enega poprosu da naj mi ga dene na pošto, pa vidim da je biu jako prijazen, pride dan ko se bo use povrnilo. Drugo ti bom rastolmačiu ko se bova spet vidla, o naši nedelji večer mi boš pa ti bol rastolmačla. Me veseli da me prideš obiskat samo ni treba poslat telegram meni v kamp, pošli ga teti Katri, ki tisto pismo ki mi si pisala če ga nisem dobil do danes, kako zgleda bo hodilo en mesec. Nerazumem kaj ti se je spet zgodilo, mi pišeš ot drugega naslova spet več nič nerazumem. -2- Komaj čakam da prideš saj če ne pa bi prišel jast tam, tako jas saj upam. Sprejmi naj srčne pozdrave in Poljube tuaj vedno Franci Nezameri za pisavo pa če je kaj zmotenega, ma pišem na hitro da bi prej šlo.