26. 1. 1942 Ljublena mi Zofi. -1- U prvih mojih vrsticah tega malega pisma te najsrčnejše pozdravim, u upanju da ste prispeli dobro, in da je use u redu. Nezamirte če Vam nisem u čemu postregu ko bi blo treba. Upam da bom enkrat tako srečen da boš ti in tuoja dobra Mama enkrat pa knam domou prišle na obisk. Želim si da bi to kaj kmali bilo, ki tisti dan naj bo naj veče veselje in zadovolstvo, ne samo u naših srcih, ampak da se bo skupno z nami radovala in veselila, moja uboga in ljublena Mamiča. Mi bomo otpotovali jutri, tam ko ti sem že povedal, ni treba da si v skrbeh, saj boh nas ni pozabil, tudi če bova malo več oddaljena eden -2- ot drugega, bo že spet kr dan prišu ki bova spet skupaj, piši za enkrat k teti, ko bom prispeu tam ti bom posalu naslou. Če bi krkrat pismo zakasnilo, potrpi, saj dokler bomo op Nilski deželi, nismo tako daleč, saj da bi le zmiraj v teh krajih ostali. Jast ti bom zmiraj pisau ko mi bo mogoce, bodi trdna v ljubezni upaj pa use bo prau. Vedi ta tuaj ljubi Franci te ne bo nikdar pozabu, tudi ko me bo črna zemla pokrila, zmiraj bom poleh tebe, če ne z telesom pa z dušo. Najlepše pozdravi Mamo enako teto in usih ostalih. Sprejmi naj srčenjše pozdrave in poljube ot tuojega ljublenega. Franci.