12. 5. 42.

Ljublena mi Zofi.

Javim ti da danes sem dobil tvoje pismo. Jast sem pri dobrem zdravju kar enako želim tebi in ostalim. Preč ko sem dobil pismo v roke, nisem ga tel otpret, prvo pogledam pisavo na naslovu, preč sem primetu da je z neko nervozo pisano, potem preštejem znamke, in vidim si za sedam miliunou preveč staula, in sam pri sebi sem si reku. Gotovo moja Draga je to pismo pisala, nič pri dobri volji, in mislu sem si kaj bo šele notri. Nisem se zmotil, napisano use na povrh, nije use tuoja krivda, ma enako moja. Uprašaš se zakaj sem to pisal, ma kako nebo človek zgubil živče, čeli dan delat na vročini, in use druge, ti ih bom ze tam povedal, potem deset dni prez tuojega glasu. Vidit ko prijatel ki skupaj spavamo dobi pisma, a za mene ot nikier nič. To je biu uzrok onemu pismu. -2- Še ti ki maš use, lepo sobo, kadar ti je drago greš na sunice, a drugače žmiraj v lepi senci, i na gladnem, mrzlo i gorko vodo na dva koraka, pa pri usem temu se znerviraš. Pišeš pisma lahko pri velikem svetlu, jast se moram trudit pri petrolejski lampi, če pa veter piha pa še na kolenih me toka, ki miza se nam trese, in uselih Franci ti je pisal do danes osam pisma a dobil četiri. Vem Draga da trpiš, ma Franci te mora mora napravit naj srečno, ne pa ko ti praviš da naj ti rajši povem če te čem zapustit. Kako bi se moglo to zgodit, po moji glavi, samo neka druga sila nečloveška bi mogla to storit. Nevem kaj misliš ti v temu slučaju napravit, ma vem da nič, ki do tega nebo prišlo. Čakam tvoj bol razumlivi odgovor v tem končujem, bodo vesela in upaj v našo ljubezen. Sprejmi pozdrave in poljube tvoj vedno ljubleni zaročenec Franci.