24.5.42. Draga Sofka.

Tu ti napišem eno malo stvar ki se mi je pripetila, en vecer premišlajoč Nate, ki mi si zmiraj pret oči, u mislih in u sanjah. Vecerja je končala, sprehajam se v družbi vetra. Onega vetra ki piga su z belih hribou, ne z zelanih dolin, ma vetra z pustinje. Vetra ki s suojim pihlajam donese uso vrocino, ki se nekaj dnevou zbirav pustinskem pesku. Piha mi v obras, zapira mi oci z peskom z cela se cedijo kaple, debele paple sznoja. Ne mari use prenesem zadni žark sonca se zgubla, v oblaku prahu, pustinja ga požira u suojo zagorelo vročino. Obrnem se na nasprotno stran zahajajočega sonca in vidim kako se peščina peska pomirja na suoj ustajoči položaj. -2- A na nebu prve blukajoče zvezdo se svetijo, u naj lepšem žarku. Malo na desno m pa luna daje suoj mrtvi žark, odbijen na peščena tla. Veter še piha, ma ni vec veter napunjen z vročino, ma veter zmiraj bol hladen. Sedem na tla na žalost nima mehke trau ko u naši prelepi slovenski zemliči. Obrnem suoj obras k nebu. Vidim zvezde ki se usako minuto množijo, a luna se premika na sredino začrtane poti. Zdaj mi obseva naravnost v obraz, milo me gleda, a še milejše jast njo. U njej vidim obras moje ljubezni ki daleč od mene morda, u istem trenutku gleda njeni prelepi obras, u isto lepo luno. Misli mi plavajo u preteklost vidim ko u sanjah use lepe in -3- nepozablene ure prebite skupno. Oči se mi zapirajo. Čujem ko stopinje ki se prebližujejo, ko se bližajo na nos mi udari en cudni duh, ni od roš ni dišava, nekaj tako prijetnega, ko da sedim v raju cvetlič. Čutim roko kako rahlo se dotika mojih golih prsi. A nat glavo slišim nekaj tako prijetnega, ki se približava, kaj se uprašam? na odgovor ustnice se dotaknejo drugih slatkih ustnic. Ne morem da ih opčitam, pate puljup, ot prem oči, se predramim, roke uzdignem da objamem sujo tako želeno ljubezen, a stisnem samo rahli zrak. Skocim ot tal, gledam na okoli, kam mi je pobegla jlubezen, a nima nobenega sledu, ko mi oko nese nevidim drugo ko praszno, in votlo pustinjo. -4- Misli mi padajo pol ure nazaj i vidim da so bile samo sanje, lepe slatke sanje, ki so tako utripale na moje ranjeno srce. Ki gotovo za te pol ure ni tolklo, ma tudi ono je blo u dotiku drugega srca. Ustanem i z malimi koraki se premikam u šotor ki se nahaja nekaj sto korakou oddaljen odt kotička kje sem prebil pol ure u sanjah želenega živlenja. Otprem šotor i se uležem na posteljo u mislih, i u veri, da tudi to ce je u Božjih rokah bo končalo in prišlo bo ziulenje želeno ot usih nas. Spremi naj is srca želene pozdrave in poljube Tuoj za vedno Franci