Velecenjeni gospod Aškerc!

Kaj vendar mislite, gospod Aškerc! Zakaj naj bi imel kaj zoper Vas in kdo naj bi bil proti Vam intrigiral? Da Vam nisem odpisal, to je ves moj greh in prosim Vas, oprostite mi to nedostojnost — pri pismih sem vedno tak.
Kar se tiče »Zvona«, nimam principialno ničesar proti njemu. Ali bi mogel biti v boljših rokah, nego je? S tem da sem poslal par pesmi v »Život« in »Slovenko«, nisem hotel proti »Zvonu« demonstrirati, ali se mu odreči: mislil sem si pač — »Zvon« je za sedaj tako preskrbljen. Še predno ste mi pisali prvo pismo, sem bil že prepisal nekaj za Vas, velecenjeni gospod Aškerc, in sedaj Vam jih pošiljam, da jih porabite po svojih mislih.
Nekaj pač imam proti »Zvonu« in to je, da v njem ne bi smele izhajati pesmi, kot je »Jutranja sonata« Ganglova ali dekadentski vzdihi Adrijanina. Za boga svetega, to sodi v koš, a ne v prvi naš list. Ali se bo poslej res pod krinko moderne vtihotapljala v našo literaturo vsa brezmiselna topoglavost in mehkužna sentimentalnost? Par meglenih vrtoglavosti brez smisla in jasnosti, zmašeno v par svojevoljno skrpucanih verzov — to naj bo moderna pesem! S tem se vodi publikum za nos, s tem se kompromitira moderna umetnost, ki ne išče mraku in krinke, ampak jasnosti in svobode.
Gangl et consortes so se nekoliko priučili moderni tehniki. A kaj je tehnika? Vnanjost, postranska stvar, rokodelstvo; nekoliko pridnosti, pa jo imaš v oblasti. A predvsem treba životvorne sile v umetniku samem, ki ga bodri in sili k delu, a ki si je ne pridobiš z največjim naporom. Ako imaš to, potem lahko za tehniko!
Po naši novejši knjigi kar mrgoli »sanjavih rož« in »prebodenih src«, »umirajočih sonc«. In vsa ta navlaka je brezsmiselno prepisana, brez glave in repa se vrti vsaka misel okoli svoje nestalne osi in brenči kakor votel volk. Neusmiljeni bi morali biti uredniki proti takim nadobudnežem in njih nestvore metati skoz okno ljudem v zasmeh!
Še vedno mi je ljubši nerodni Vojanov ali bedasto naivni Resman, ker sta vsaj poštena filistra. A ostudna je poza genialnosti. Ta ali oni med mladimi je lahko nadarjen, a zato še ni treba sprejemati nezrelih zmazkov v »Zvon«, češ da ima »Zvon« tudi nalogo vzgajati talente. Nikdar ne na ta način, da se jim daje potuha! Ako je kdo res talent, ne bo se pogubil, tudi če mu deset let ničesar ne tiskate. A ker se pri nas vse natisne, kar le količkaj kaj obeta, odtod cela vojska pesnikov, oblegajočih trdnjave naših listov, ki so pa za vse drugo sposobnejši nego za pesnikovanje. Vzgajal se bo pa pravi pesnik že sam, na skrivnem, ali pa privatno. Osebno se mu dajejo lahko dobri sveti, čita naj dobre pesmi (a zato naj se tiskajo le dobre) — a takoj ga siliti v javnost, s tem se malo koristi i publiki i njemu.
Upam, da mi teh besed ne zamerite in ne smatrate tega izbruha umetniške jeze za kako poučevanje. Svoje mnenje Vam povem odkrito in jasno. Jaz želim, da bi postal »Zvon« res tak, kot ga želite Vi in jaz. In zato bi rad, da bi izhajale v njem le resne stvari, ki so kaj vredne, ne pa mašila, ki samo polnijo predale.
Pa še nekaj! Kaka je pri nas kritika! Vsaj »Zvon« mora stati tu na visokem, nepristranem stališču. Tudi mi zvonovci sami moramo paziti drug na drugega in se kritikovati. Hvalisanje je smešno in škodljivo. Ako ne prenesemo resne kritike, potem ni vse naše pisarjenje vredno piškavega oreha. Oprostite in ne razumite me napačno — toda, kar je pisal Gangl v »Učit. tov.«, to je nemogoče. Tukaj smo hoteli od smeha popokati. Fej — tako klečeplastvo. A potem ona
nesramna kritika o »Rudi«! Najboljše in najodkritosrčnejše je pisal o »Rudi« Finžgar. Druga kritika v »Slovencu« je bila hinavska kakor v »Narodu«. Gangl je izvrsten človek, samo literat pod psom. Kvečjemu za kake prologe bi ga porabil človek.
In kaj je s prevodi? Ta ali oni menda vendar zna francoski, italijanski, ruski ali poljski — samo nahruliti treba ljudi. Čas je že, da napravimo line v svet, saj smo bili prekleto dolgo opasani s kitajskim zidom. Poglejte »Život« in druge hrvaške liste; glejte »Wiener Rundschau« — v nji je včasih več prevodov nego originalnih stvari — samo mi naj se branimo
z vsemi štirimi vsega tujega, samo mi hočemo ohraniti svoje ozko omejeno obzorje. To nam ne reši individualnosti. V zvezi moramo biti z vsem svetovnim gibanjem, sicer odletimo iz kola in gledamo od strani ves napredek in razvoj. Ako nimamo domačih filozofov, ki bi nam pisali eseje, prevajajmo tuje! Tuje pesmi, tuje novele — in potem dobi naša kritika neko merilo, po katerem ji bo možno presojati domače stvari.
Nekaj bi bil skoraj pozabil. Omenil sem že, da moramo sami sebi na prste gledati in drug drugega kritikovati. Ako ste zadovoljni, gospod Aškerc, pošljem Vam v kratkem par epigramov na razne »Zvonove« literate. Tudi na Vas. In nase. Ako klečimo drug pred drugim in se občudujemo, potem smo popolni, potem je vsak napredek nepotreben, a na oni strani se nam smej in po pravici. »Slovenec« je v »Kadilu in kadilnicah« povedal precej bridkega, a resničnega. A namesto da bi nas zbadali nasprotniki, zbadajmo in izpodbadajmo se sami! To bi bila taktika, ki bi koristila nam samim, a nasprotnikom zamašila usta. Dobro bi bilo, recimo na platnicah ustanoviti nekako Selbstpersiflage-rubriko, kjer bi se resno in ostro, a v dobri volji kritikovali drug drugega. Jaz tebe, ti mene. Kako mislite Vi, gospod Aškerc?
Včasih, v onih lepih časih narodnega prebujenja, se je hvalilo pri nas vse, kar je bilo sploh slovensko. Sedaj se hvali tu, kar je liberalno, tam, kar je konservativno! Take omejenosti se moramo že vendar enkrat otresti! Če treba, zasadi nož v lastno meso in izreži rano!
Kako je s Kettejevimi pesmimi? Jaz jih pričakujem z veliko nestrpnostjo. A zakaj ste ga prekrstili v Karla? Kolikor je meni znano, se je podpisoval zadnji čas za Dragotina in pri tem bi moralo ostati.
Morda Vas bo zanimalo vedeti, da je izšel moj »Dan« v francoskem prevodu v »Pensée Slave«. Enega mesta v II. pesmi prevajalec ni prav umel, najbrž ker je Hrvat, ka-li.
Jaz živim precej slabo. Štipendijo potegnem šele po veliki noči, ker sem se zakasnil z nekimi formalnostmi. Ali ne bi lahko naprosil pis. podp. društva za kako podporo?
Prosim, odgovorite mi, kako mislite.
Sploh upam in prosim na vse v kratkem odgovora. Mislim, da mi ne bodete zamerili nekaterih morda rezkih opazk. Upam pa tudi, da sem govoril dovolj odkrito in določno in se opral, če bi me bil kdo mogoče pri Vas očrnil.
Sklepam s srčnim pozdravom in ostajam
z odličnim spoštovanjem

vdani
Oton Zupančič.
Dunaj, 4./4. 00.
XVII. Ottakringerstr. 16. I. 3.