Gospod Zupančič!
Dragi kolega!
Hvala Vam lepa za poslane pesmi! Jedna izmed njih izide že v majski št., druge pa v junijevi. —
Oprostite, da Vam šele danes odgovarjam. Imel sem dosti posla, nekoliko sem pa tudi len v pisanju pisem, kadar ni ravno nujna potreba.
Vašemu obširnemu pismu odkraja nisem mislil odgovarjati, ker mi niste povedali ničesar novega; da pa ne boste mislili, da ste mi morebiti »sapo zaprli« ž njim, naj spregovorim par besed!
Reagujem »Punkt für Punkt«.
Gangl in Adrijanin?
Tudi marsikdo drugi ima sicer rajši ljubeznivega poštenjaka Gangla, nego pesnika Gangla, vendar pa ne morete reči, da so njegove pesmi čisto vse slabe. Tudi jutranja sonata ima nekaj poezije v sebi. Povem Vam pa, da sem mu odgriznil na koncu dve strofi, ker sta bili osebni. Njegov prolog o 1000 predstavi pa ima zanos in dobro izraža slovesni hip jubilejni. Zato sem ga sprejel, ker je res poetičen. V gledišču je bil naredil velik efekt. — Adrijanin je še mlad, a vidi se mu, da ima darú.
Tukaj moram opomniti, da so se pred par leti tudi nad nekaterimi pesmimi gospoda Aleksija Nikolajeva nekateri ljudje spotikali. N. pr. nad tisto: »Pod tvojim oknom sem šel sinoči. Pozdravljale so me tvoje rože — le ti me nočeš.« Knjige nimam pri rokah in zato ne citiram doslovno. Vidite, človek, Lj. urednik je včasi v zadregi in ne vé, ima li pred seboj pravega pesnika, ali dobrega posnemovalca. O Vas sem bil od nekdaj prepričan, da imate globok fond pesniškega talenta v sebi, in zato sem tiskal vse, kar ste mi poslali, čeprav dandanes morebiti sami nekaterih svojih pesmij ne prištevate k najboljšim ...
Da dandanes včasi »mrgoli« po naši poeziji »sanjavih rož«, »umirajočih solne« itd. — tega so krivi največ gospoda slovenski dekadenti, h katerim ste se tudi Vi s ponosom prištevali. Sedaj ste spoznali, da je dekadenca vendarle — neumnost ...
Kdaj je pravi trenutek, ko naj se začno kakemu pesniku objavljati njegovi verzi? To je pač težko reči! Vsak, tudi največji pesnik ima takozvano mladostno epoho — svoje mla-
dostne pesmi.
Včasi je jako važno, da se kakemu začetniku kaj tiska, ker ga to spodbode k nadaljnjemu delu. To je živa resnica, ki jo lahko potrdim sam in tudi Vi jo morate potrditi!
Jaz imam v urejanju že nekaj izkušenj. Nihče ne pade kol popolnoma zrel, dovršen in klasičen umetnik, pisatelj ali pesnik iz oblakov. Razvija se polagoma — a stopiti mora ve dar-le v javnost, sicer sploh ne ve, ali velja njegovo delo kaj, ali ne!-
Ali mislite Vi, dragi kolega, da sem jaz popolnoma zadovoljen z Zvonom? Kaj še! Ali pa je dolžnost in naloga urednikova ta, da naj piše list sam? Kdo more in kdo zna vse?!
Ko sem prevzel uredništvo proti koncu m. novembra, nisem imel niti za eno št. gradiva! Razposlal sem nad 80 pisem raznim pisateljem in dobil sem kakih 10 odgovorov!
Naša kritika? Ni tako slaba!
Nota bene: urednik ni dolžen sam čitati vsake ocenjene knjige; zato pa je naprošeni kritik, ki je odgovoren za to, kar je napisal. Navadno se kritik tudi sam ponudi, da bo pisal o
tem in onem.
Kaj je pisal Gangl o meni, kaj to meni očitate? Jaz ga nisem prosil, da naj kaj piše in kako naj piše! Sicer pa moram reči, da Gangl dobro čuti kaj je v poeziji lepo in dobro; on ima le to slabost, da piše preveč cvetličasto in lirsko.
Kakor sem rekel, jaz nisem odgovoren zato, če me je hvalil. Ali pa mislite, gospod kolega, da na mojih »Novih poezijah« sploh ni nič hvale vrednega in da se mora vse vkup zavreči?!
Ne verjamem!
In na jeden moment Vas opozarjam: Vi se vse preveč ozirate na to, kaj pišejo klerikalni listi. Njihova sodba o naši literaturi Vam je skoro merodajna.
To je fundamentalna zmota!
Naši klerikalni listi ne hvalijo ničesar, kar ni po njihovem ukusu. To Vas naj nikar ne moti, če hvalijo v novejšem času Vas ali Cankarja. Tu igrajo posebni motivi! Nekatere hvalijo le zato, da morejo s tem druge indirektno ponižavali. Veliko vlogo igra pri klerikalcih tudi provincijalizem!
Kako pristranski so klerikalni listi, se vidi ravno iz ocene o Rudi. Kako cenim Cankarjevo dramo, sem mu sam povedal. A da ima »Ruda« velike nedostatke, to spozna sčasom g. Cankar sam, zlasti, če bo videl svojo dramo na odru.
»Slovenec« pa ga ne more dosti povzdigniti in ne najde skoro nikake hibe na njem. A Vi in g. Cankar sta huda, ker je n. pr. »Narod« naštel par hib v »Rudi«!
Poudarjam pa, da jaz nisem v nikaki zvezi z onimi kritikami o »Rudi«, ki so stale v »Narodu«. Meni vse to nič mar! —
Torej ne vem, zakaj ste zaraditega nahrulili baš mene ...
Kaj je s prevodi v »Zvonu«?
Jaz sam ne vem, ljubi kolega! V mojem programu ste čitali, da bo prinašal »Zvon« tudi prevode, kakor bo kazalo. Nekaj takih prevodov sem naročil, a dobil jih še nisem. Da bi pa »Zvon« — kakor »Rundschau« — prinašal kar same prevode, to ne gre! Mi nismo Nemci! Kje pa naj objavljamo potem izvirne novele?
In gledé prevodov nismo sploh tako na slabem, kakor tožite! Tisto okno v svet je že zdavnaj izvrtano! Le pomislite, koliko prevodov iz ruščine, češčine, poljščine, francoščine in italijanščine in tudi angleščine so že objavile naše razne »knjižnice« (Gabrščekova, Krajčeva) in pa koliko takih prevodov so že prinesli naši dnevniki!
Sicer pa izhaja zdaj Prijateljeva studija o Tolstem; in v tej razpravi izide nekaj poglavij »Vstajenja«. Neki prevod iz italjanščine mi je že obljubljen.
In no, za tri mesece sem imel »Suzano«, ki vendar ni slaba, - kaj?
Kar se tiče razprav, essayev iz tujih literatur — o le pošljite mi jih! Sprejmem z veseljem! Jaz sam pač ne utegnem prevajati. Tukaj je pa jako malo ljudij, ki bi hoteli ali znali prevajati. Jaz takorekoč ne poznam nikogar.
Razprav izvirnih pa imam pripravljenih; a vse ne more na enkrat v list. Ali ne vidite kako tesen je »Zvonov« prostor?! Kaj je to — 4 pole na mesec!
Pomislite tudi, da sem šele začel urejati list, da sem si komaj pridobil nekaj prakse in da moram sam voditi za »Zvon« obširno korespondencijo!
In še enkrat »kadilnica«?!
Zapomnite si: Ako kdo pohvali delo kakega liberalca, imenujejo to klerikalni listi »kadenje in kadilnico«.
Tavčarjeve novele smo pohvalili, ker so pohvale vredne - kadilnica! Govekar je moje Nove poezije omenil (ne ocenil!) pohvalno in to na svojo odgovornost, on sam je dal rokopis
stavcu — kadilnica!
Groharja smo hvalili — kadilnica!
Sternena in druge slikarje smo pohvalili - kadilnica! Vaše »Pisanice« bomo pohvalili — kadilnica! Ali hočete, da rečemo, da so »Pisanice« za nič?
Toda, pardon! »Pisanice« ugajajo »Slovencu« in menda tudi »Slovenskemu listu« in zato jih smemo tudi mi pohvaliti?
Ali res hočete Vi Dunajčani, da naj »Zvon« vselej čaka, kaj porekó o kakem književnem izdelku klerikalci – in potem naj šele mi zinemo?!
Interesantno načelo!
Jako pa dvomim, da bi Vam Dunajčanom ugajalo, če bi Vas in Vaše umotvore klerikalni listi samo grdo grajali in napadali. Fama govori, da ste tam na Dunaju jako občutljivi, kadar se kdo dotakne Vaše kože.
Kadar nas Ljubljančane kak liberalen kritik pohvali, smatrate to tudi Vi za »kadilo«, kadar pa Vas napada, takrat Vam pa ni ljubo. —
Ne - kritika mora biti objektivna. O tem ni treba govoriti, ker se samo ob sebi razume. Nam Ljubljančanom se le jako čudno zdi, da Vi Dunajčani v novejšem času klerikalnim kritikam verjamete vse, liberalnim pa ničesar! To je originalno ...
Gotovo se strinjate tudi s podlimi napadi »Katoliškega Obzornika« na moje literarno delo — ali ne?
Vaš predlog, da bi sami sebe persiflirali — je absurden. »Zvon« ni »Kikiriki«, ne »Brencelj« ali »Brivec«, ampak bi rad bil resna revija.
Take persiflaže bi le kazale, da nismo zreli ljudje.
Gospod Prijatelj me je bil tukaj o veliki noči hudo napadel, da je »Zvon« za nič in da so vse ugodne kritike o mojih »Novih poezijah« takorekoč zlagane. Iz tega bi sodil, da imate Dunajčani prokleto zaničevalne nazore o meni in da ste me vrgli že med staro šaro. Čudim se, da me še trpite, med častnimi člani »Slovenije«! — Hvala lepa! A če se mi upa g. Prijatelj v lice tako govoriti, kako govorite šele tam na Dunaju?! Govorite pa, kar hočete! Samo toliko Vam povem, da sem prepričan, da moje delo ni prazno, in tudi to vem, da
še nisem duševno impotenten.
Sicer pa zabavljajte na Dunaju, kakor hočete, samo, da tudi delate! Vi, Prijatelj in Cankar zabavljate, pa tudi delate in pomagate »Zvonovemu« uredniku; povejte še drugim gospodom, ki zabavljajo na nas, da samo kritikovanje in zabavljanje še ni nikako delo, ampak jako cenena zabava, ki si jo lahko privošči vsak filister. —
Zastran »Karla« Ketteja ste se spet spravili na mene! Seveda, vsega sem jaz kriv! Kaj me briga, kar piše Schwentner v svojem listu: »Slovenska knjigarna«! To prilogo piše in ureja on sam in njegov mentor, g. Schweiger.
Za-me je Kette Dragotin. Basta!
Danes sem dokončal urejevanje njegovih poezij in se podpisal pod njegovim življenjepisom; to je: opravil zadnjo korekturo. V par dneh izide knjiga — circa 10 pôl!
Gledé podpore sem govoril s predsednikom in blagajnikom pisateljskega društva. Rekla sta mi, da je Društvo pripravljeno poslati Vam nekaj, da pa morate radi formalnosti vložiti nekako »prošnjo« na društvo, i.j. na njegovega predsednika, prof. R. Perušeka. Pošljite torej svojo vlogo čimprej, da Vam potem izplačajo denar. Jaz sem Vas, to se razume, lepo priporočil — za kar pa ne sprejmem nikakšne zahvale. —
Torej, dragi kolega, gospod Zupančič, le pomagajte, da bo »Zvon« boljši! Vi si ne morete lahko misliti, kako težko je pri nas dobiti kak primeren spis za takšen list! Koliko pa je ljudij, ki bi hoteli in znali pisati za takšen časopis! Mi se ne moremo meriti z velikimi narodi, kjer dajejo časopisi velike honorarje. ln poglejte n. pr., kakšen škandalozen papir je dala »Tiskarna« za aprilsko št.! Moral sem se pismeno pritožiti na upravni odbor »N. Tiskarne«. Vidite, povsod zadene človek ob zapreke. Tudi tukaj v Ljubljani ni vse odkritosrčno. In kakor Vam jaz nisem zameril Vašega ostrega pisma in raznih očitanj, ki jih jaz pač nisem [sam kriv] zaslužil, tako mi tudi Vi ne smete mojega dolgega pisma zameriti!
Predno pa drugič sodite mene in nas uboge, preganjane liberalne pisatelje sploh, premislite poprej dobro, v kakih filistrskih razmerah tukaj živimo in se borimo.
Kakor rečeno, nikar ne mislite, da sem jaz sam z »Zvonom« n. pr. zadovoljen, kakršen je. Pa, pomagajte, da ga povzdignemo, spopolnimo!
Delajmo! - to je deviza naša. Delajte, g. Zupančič pa mi pošljite skoro spet kaj dobrega, bodisi karkoli primernega, aktualnega!
Lepo vas pozdravlja
Vaš
Aškerc

P. S.: Čitajte to pismo tudi drugim nezadovoljnežem!