ID
771
Poslano iz
Poslano v
Datum 23.05.1898
Vir NUK-Ms 703

Srčkano moje!

Kaj ne da sem Ti še dolžna odgovor na vprašanje o koncu svoje ljubezni? Menila sem Ti pisati o tej zadevi že večkrat a ne dá se mi, zato si tako le mislim, naj se ta akt reši raje ustmeno, kadar boš pri meni!

Nadalje sem Ti že pa pisala 2 pismi o Katzenstegu, a ker sta bili obe pomešani s smešnimi sentimentalnostmi, raztrgala sem ju obe.
Da bi moja mama znala, kako sem hvalila Sudermannov Katzensteg in da bi bila čitala potem v Slovenki tvojo kritiko, dejala bi mi gotovo: “Viš, Marica, ti res ne poznaš drugega ptiča kakor žabo, tista še pa ptič ni.” Hm, rekla bi nato jaz: “Prav imate, le čevlje meri naj Kopitar!”
Odkritosrčno Ti povem, da me je za povest najbolj vnel oni boj, kateri bije junak samim seboj proti Regini. Zakaj? Ker se je meni godilo lani ravno tako! To je bil odločilni moment, da sem navidezno prezrla vse drugo. Navidezno pravim, kajti dobro se spominjam, da sem rekla čitavši to delo kolegoma: “Na prvi pogled se vidi, da je delo velikega duha, le to me jezi, da pisatelj tako nečuveno maže Poljake. Zakaj mora prav Slovan igrati tako vlogo!” Dvomila sem tudi o junakovi kreposti, kajti moški ostane moški in najsi ljubi še tako iskreno drug dekle, kadar ga prisili njegova narava, išče zadoščenje pri drugih. In prav radi tega, ker obožava svoj ideal, ki se mu vidi nedotakljiv, primoran je kreniti na stranska pota.

In ta Sudermannov junak, da bi bil tak Alojzij? Smešno!
Nadalje mi je zagonetka, zakaj je Regina tako pasje zvesta svojemu prvemu gospodarju. To je pretirano. V drugem slučaju je stvar že verojetneja, ker svojega drugega gospodarja ljudi.
Taki kmetje, kakor jih slika Sudermann, bi mi na vsak način ugajali v življenju, kjer pa jih seveda ni, zato se pa mora smehljati, ko čita tiste prizore, kjer nastopajo oni.
O tem, kako piše Sudermann o Poljakih, debatovala sva tudi z našim lajtenantom in veš, kaj je reklo to kratkovidno bitje? “No, warum soll denn einmal ein Pole nicht ein schlechter Kerl sein?” “Sveti križ božji črez te,” sem si mislila! Veš, pa dolžna mu tudi ne ostanem ničesar. V debatah mi pa, hvala Bogu, res dobro stori moj okorni jezik. In rada imam take debate, ki ostrijo duha.
Kar se tiče moje zgodovinske studije, svobodno natisneš prvi del kakor samostojen članek brez istega gesla, če pritisne suša v Tvojem uredništvu, kajti jaz se moram zaglobiti še bolj v našo zgodovino, česar še pa do danes nisem končala in še ne bom tako kmalu.
Po mojem geslu “Boriti je trebaъ, pošiljam Ti stoprv danes pesmico o vtisu, katero je napravilo morje na me. Ni mnogo opisano, a če rečem, da je pri prvem pogledu “mrla” moja neumrljiva duša, kaj se Ti zdi?
Oh, kako krasna je tvoja Fata morgana, dični moj Evgen Štefanič, moj ljubček! Jedva čakam od jednega “Zvona” do drugega. Danes pa si ne morem kaj, da bi ne začela čitati Tvoje povesti iznova. Na nekaterih mestih se pa kar naslajam s Tvojim velikim duhom!
In tacega dekleta naj bi človek ne ljubil in se ne oduševljal zanj? Kako ljubim Tvojo dušo, zvezda mojih boljših, človeka vrednih dni!
Ali si zdravo, moje ljubče? Obersrček, dela imaš, dela, kaj ne? Nikdar si preveč ne prizadeni, naj naš narod polagoma, a zato tem dalje uživa plodove Tvojega plemenitega duha! Neguj se, varuj se! Vem, da Ti radi sebe nič ni, ako umreš! Veliki duhovi se smrti, katere jih oprosti telesnih spon ne boje in dobro vedevši, da njih duh ostane živ v vsemiru na vekov veke, ne vzdihajo: “Le umreti ne!” Ti pa moraš in sicer na ljubo svojemu narodu. Verstandez-vous? Dá?
In najiskreneja moja molitev je: ¨Bog, dolgo, dolgo dobri moji Márici, meni pa Haupttreffer s 100.000 kronami. In natančno 100krat toliko poljubčkov Ti pošilja, iskreno in nežno Te srčkaje
vsa vedno
Tvoja Marica
23. 5. 98

KORESPONDENCA

Faksimile tega pisma še ni na voljo.