25. IX. 06
Draga gospa!
Oprostite poznemu odgovoru, preobložena sem z delom in le s težavo pridem do pisma. –
Vi me vprašujete o potovanji? Da bilo je prebrano! Doli do Carigrada v prijetni družbi, v lepem času samo precej vroče nam je bilo! Toda to se pozabi v prekrasnem užitku na Zlatem rogu v Carigradu!
Ne vem, kaj naj Vam opisujem? Carigrad – samobsebi precej umazano mesto (posebno turški del/ - a okolica lepa prekrasna! Ali ste slikali kdaj v solnčnem zahodu v Carigradu, ko se v Istanbulu bleste okna in strehe v zlatu? Afa Sofija – je najlepša mošeja, dasi so druge še dragocenejše! Sploh imajo Turki precej okusa za lepoto najnovejše stavbe v Seraju (t. j. carski grad, vrt) pričajo o tem. Mesto ima sila mnogo dragocenosti, starih grških umotvorov pozneje iz bizantinske dobe. Zelo krasne stvari hrani tudi turški muzej, med drugim sarkofag Aleksandra Velikega. Meni je najbolj ugajal nek grški sarkofag na katerem je izdolbena žena žalujoče za možem v vseh mogočih izrazih! Najlepša je, ko zaplaka kakor vdova. –
Videla sem tudi derviše, tuleče in plesoče! Ako človek gleda in pogleda te ljudi, misli na prvi hip, da ima blaznike pred sabo! Ne vem, da trpi turška vlada, – ki se mi zdi dokaj moderna, - take budalosti … Marsikaj mi je ugajalo tam doli; no vera, Bog se usmili takih ceremonij!
Bili smo v Aziji – v Skutari tam so neizmerno otožna turška pokopališča. Na pokopališčih pokopljejo poleg kakega paša tudi njegovega konja – nad njim zazidajo kapelo. Ženski grobi se ločijo, od možkih v tem, da kamen na grobu nima glave t. j. podstavke s tutamom fesom kakor imajo moški. Sploh imajo Turki ženske za manjvredna bitja, same gredo na sprehod, same se vozijo v kočijah k večjemu jih spremlja Evnuh nikdar mož ali soprog. Nekaj otožno sanjavega leži v njihovih očeh, vidi se jim na prvi pogled, da so sužnje. Med njimi se nahajajo tudi krasotice, rekla bi, da od slovanskega plemena. –
Kako so nas Turki mučili s pasaporti t. j. da so nas nadlegovali za potne liste vsak trenutek – o tem ni da bi govorila. Reveži niso bili vešči našega, ne nemškega jezika, ali lahko smo jim navezali, kar smo hoteli – Povsod na postajah so ob vlaku stražili vojaki – sploh smo imeli ves čas na Turškem stražo poleg sebe na železnicah.
V Sofiji – to je bolgarskem glavnem mestu smo se najdelj mudili. Bolgari nas bodo prekosili v kulturi! Mestece je povsem moderno, mnogo store Bolgari za izobrazbo ženstva. Ženske imajo kar štiri gimnazije in skoro sram nas je bilo Slovencev ko so nas Bolgari vprašali, koliko ženskih gimnazij imamo …
V Sofiji je bila tudi razstava jugoslovanskih umetnikov. Ker sem si pred enim mesecem ogledala galerije slik na Dunaju zato ta razstava – izvzemši nekojih prekrasnih Bukovčevih del na me ni naredila posebnega vtisa. Pozna se pa na prvi hip – da je vsa jugoslovanska umetnost še mlada in ima baš radi tega pred sabo krasno perspektivo.
Bolgari literati so me založili s knjigami in sedaj se poleg ruščine vadim bolgarščine. Ta jezik je ruskemu precej podoben, izvzemši končnic, ki so popolnoma druge. –
Želim Vam draga gospa, enkrat videti Carigrad o solnčnem zatonu. Sopotniki, ki so bili že v Italiji v Neaplju – so hvalili Carigrad in Neapelj: No, prihodnje leto, ako Bog da ugodne prilike – pojdem v Italijo. –
Ali kaj pridno pišete?
Primite iskrene pozdrave.
Ljudm. Poljanec
V Trst žal, več ne morem, počitnice so ob koncu. Mogoče pozneje ali spomladi! Potovanje v Carigrad popiše g. [nečitljivo] v Narodu.