Predraga Mici!



In zopet je minulo leto, odkar sva se pozdravili zadnjikrat! Prihajam tudi letos do Vas , draga Mici, da Vam izročim vdane pozdrave vseh, katere že poznate in ki Vam hranijo še vedno enako prijazen spomin. Razen drage pokojne sestre Evangeliste (že tretje tega imena) so vse druge ostale na svojem mestu. Prej imenovano pa je Gospod preselil v boljšo domovino po lepi , zelo tolažljivi smrti! V nadomestilo za njo je pa trem drugim podelil milost sv. poklica, tako, da imamo sedaj v novicijatu S.Gabrijelo, S. Alojzijo in S. Veroniko. In vendar moramo reči vsak dan: Pošlji delavk v Svoj vinograd, a Gospod, ker dela je mnogo, a delavk le malo! Da, delo se množi z vsakim dnem. Nekaj prinesejo s seboj to razne spremembe v šolski reformi, nekaj menda tudi to, da je ljudstvo vedno šibkejše in potrebuje več pozornosti in nege. Letos nas je pa cela kapela polna, menda 82 je vseh gojenk. Oh, to Vam je živahen folk, vedno pripravljen na vik in krik. Včasih se nam toži po nekdanjih pametnih otrocih - pa kaj pomaga, ko ne bo drugače. No, resnici na ljubo se pa mora reči, da se bo vendar (kaj) tudi dobre punčke, ki nam nudijo obilo veselja in tolažbe v svoji najivnosti in navdušenju za vse kar je blago in dobro. Pomislite - po dolgih letih hrepenenja so nam vendar napeljali električno luč po hiši, ki ima to slabo lastnost, da še nič ne gori, ker še ni zveze. Tako malo pa le upamo, da mogoče bo Jezušček razlil Svoj svit tudi v naši hiši. Prav težko čakamo te spremembe . V božičnih počitnicah bodo najbrž pri nas duhovne vaje za zunanje Marijine hčere našega okoliša. Gospod dekan upajo na obilno udeležitev. O počitnicah so pa bili preč. g. duhovni , ki so se prenavljali v naši kapeli. Tako imamo hvala bogu vedno kako tolažbo, s katero nam dobri Jezus olajša pot navzgor.

In kako z vami, draga Mici? Kako dragim domačim? So li vsi zdravi in zadovoljni? Upamo in želimo, da se je tudi vaša draga duša očvrstila v dolgem letu ter da boste na praznik Brezmadežne stopili z bogatejšo dušo pred Svojo nebeško Mater, ko ji bodete z novo vnemo govorili veliko besedo o zvestobi in ljubezni. Da, o ljubezni! To Marija tako rada sliši! Zato zatrjujte Ji to pogosto, a še večkrat naj bodo Vaša dejanja žive priče te izjave. Na smrtni postelji nam bo to največja tolažba, da smo nosili vsakdanje bridkosti po zgledu Svoje Vzornice – vdano in ljubeče. In to je moje prisrčno voščilo, da bo draga Mici, ljuba znanka davnih dni posebno lepa nam prišla nasproti na pragu večnosti. Od drage častite Sestre, od vseh znanih Vam in Vašim dragim prisrčne pozdrave pošilja vdana Marija Ingonda.

V Trnovem, 27.11.1925