Predraga Mici!

Da se ne potrudite spisati posvečbo, kakor vsako leto, Vam pošljem tiskovino in upam, da mi ne zamerite saj ste menda še zmiraj ona dobra Mici iz zavoda, ki nam je nepozabna. Kako Vam je, draga Mici? kaj delate v teh burnih časih? Bržkone še bolj pridno gospodarite kot ponavadi, saj je pa tudi potrebno, ko ni možkih doma. Pri nas je po starem, delamo pri gojenkah od ranega jutra do poznega večera, a smo zadovoljne in vesele kot vedno. Tudi zdrave smo še precej , hvala Bogu. Le č. prednica so zopet bolj bolehni, minule počitnice so se res čutili se dovolj trdne, a upajmo, da bodo zopet okrevali. Da smo zgubili č. sestro Ljudmilo, ste morda brali v Slovencu, revica je silno dolgo ležala bolna, predno jo je ljubi Bog poklical k sebi, od Velike noči ni bila več v našem krogu, bolnišnica je bila njena tovaršica. Kaj bi ona zdaj trpela, ki je bila tako rahločutnega srca, če bi morala živeti v teh časih in videti njih gorja. Ljubi Bog ve, kaj naredi, če se tudi nam slabotnim ljudem prav ne zdi. V nadi, da nas razveselite z obširnim pismom Vas prav prisrčno pozdravimo, zlasti č. prednica in druge Vam bolj znane sestre. Prosim, izročite naše udane pozdrave g. mami, g. doktor in gdč. Julki. Ljubi materi Mariji priporoča Vas in sebe vdana
Marija Cirila, d. N D.