Predraga Mici!

Evo me zopet s posvečbo! Nadejam se, da sem vam dobro došla in da se radi odzovete dolžnosti, ki Vam nalaga družba, ki zahteva vsakoletno ponovitev posvetitve. Oh saj je tako sladka, tako tolažilna zlasti v sedanjih težkih časih zavest, da smo popolnoma Marijina last, da taka dobra Mati skrbi za nas, da nas ne zapusti v naših potrebah, sicer, kamor pogledamo, je pa zlo in žalostno, a tolažimo se, enkrat bo minulo vse to, če prej ne smrtjo, tam na onem svetu pa dobimo plačilo za našo zvestobo in uživali bomo radost in veselje, ki ne neha vekomaj. Kako Vam je predraga Mici, ste li zdravi in g. Mama in gospa in gdč. sestri? Večkrat mislimo na vas, saj ste bili toliko let pod našo streho, da ni mogoče, da bi Vas sedaj pozabile. Pri nas je po navadi. Še precej zdrave smo, le č. prednica bolehajo bolj in bolj. Kdo bi se pa temu čudil? Neprestane skrbi ne dejo dobre nobenemu človeku tembolj njim, ki so bili vedno šibkega zdravja. Drugače se ne moremo pritoževati. Lj. Bog je imel usmiljenje z nami in nas je pustil da sedaj v našem mirnem kotičku medtem, ko se je godilo našim goriškim sosestram jako slabo. Hočemo upati in Ga prositi naj se še nadalje milostno ozre na nas. Zelo nas bo razveselilo, če se boste odzvali temu pismu z daljšim pisanjem, vse kar pride od naših nekdanjih gojenk de nam vsem prav dobro.
Zdravstvujte, predraga Mici! Izročite, prosim naš poklon g. mami in g. in gdč. sestri. Vas pa najprisrčnejše pozdravijo vse sestre, zlasti Prednica in Vaša Marija Cirila d.N.D.