Predraga Mici!

Gotovo se začudiš, da prejmaš po dolgem času pismo iz Trnovega. Namenila sem Ti pisati že pred tremi tedni, a sedaj to, sedaj smo me je oviralo. A enkrat vendar moram. Znabiti, da si že slišala o žalostnem dogodku, ki se je vršil pri nas. Kljubu temu Ti pa vendar pišem, vem, da boš zadovoljna. Nekaj dni pred skušnjo, katero smo imele 16. julija, je zbolela Nežica Potočnik. Mislile smo, da ni nič posebnega, tudi zdravnik ni spoznal bolezni, kar tretji dan je bila tako slaba, da so jo morali prevideti. Drugi dan je bila nekoliko boljša, a v torek zvečer je skoraj nepričakovano umrla. Misli se, da si je bila na kak način kri zastrupila, a gotovo ne ve nihče. Komaj je mogla priti njena sestra Ivanka še pravočasno, da jo je našla še pri zavesti. Drugi sorodniki so prišli šele po smrti. Lahko razumeš njih žalost pa tudi našo. Moli zanjo.
Saj ti je bila v dvojnem oziru sestrica kot kandidatka in kot Marijin otrok. Škoda je je, kandidatura se je polagoma spraznila, samo Ančka in Micka sta notri. Č. sestre Bonaventura in Stanislava pa tudi Amalija prideta še ta mesec zopet v Trnovo. Kako to, da nič ne pišeš, prav nič. O tebi ne vemo, če si med živimi ali mrtvimi. Slišala sem, da Anica Zorman namerava priti na poset v Trnovo in tudi Ti z njo, glej , da se ne pokesaš in da gotovo prideš. Marsikaj novega boš videla in še več slišala. – Kaj pa delaš doma? Si li zdrava in drugi domači tudi? Me smo hvala Bogu vse še precej zdrave tudi č. prednica sedaj, a med letom so bili hudo bolni, tako da smo se bale za nje. Izroči naš poklon vse znanim domačim. V nadi, da se kmalu zopet vidimo, ali da pišeš dolgo dolgo pismo, Te prav prisrčno pozdravljam v imenu vseh č. sester , zlasti č. predenice

Tvoja Ti udana Mar. Cirila
Ub. s. sestra d.N.D.