Predraga Mici!

Približuje se prelepi praznik Brezmadežnega Spočetja in ker upam, da ne opustite, kar ste storili leta in leta zato Vam pošljem posvečbo v podpis. Ne morem si svoje Mici drugače misliti, kakor ,da je še vedno dobra Marijina hčerka, prav vdana Nebeški Materi. Bržkone je tudi do Vas prišel oglas o našem novem delovanju. Kdo bi si bil pred letom mislil, da se bode stvari tako zasukale, le v Božjih sklepih je bilo že od vekomaj tako urejeno, zato naj se zgodi Njegova sveta volja. Sicer je prav, da tudi me prinašamo žrtve domovini v prid. Eno dobroto nam je lj. Bog vendar pustil in to je , da smemo imeti šolo. Seveda v našem poslopju ne, a deška šola in župnišče se nam je dalo v ta namen in tako korakamo dan za dnevom s knjigami pod pazduho kakor šolarice. Prve dni nam je bilo čudno, a človek se vsemu privadi, tako tudi temu, zdaj se rade odzovemo poklicu, četudi nas stane truda in premagovanja. Kaj pa delate Vi predraga Mici, ali še vedno tako neumorno gospodinjite? So li domači vsi zdravi in Vi? Jako me bo veselilo, če boste kaj sporočili o Sebi. Ali smem koncem pisma izraziti milo prošnjo? Ljubezen do ubogih ranjencev zahteva, da jim napravimo o Božiču malo veselje. A veliko jih je, kakih 300, preveč za naše skromne gmotne moči, zato potrkamo na usmiljena srca naših nekdanjih gojenk, proseč jih podpore.
Tudi do Vas se obrnem, ne boste mi prošnje odrekli, kaj ne? Ljubi Bog naj Vam tisočero povrne, kar storite v blagor revnemu bližnjiku! To je naša vsakdanja molitev za vse dobrotnike. Prejmite najprisrčnejše pozdrave vseh č.č. sester zlasti č. prednice.
Izročite jih tudi prosim, g. mami, g. Ivanki in gdč. Juliji.
Bog z Vami, predraga Mici, in z vašo Vam vedno vdano Marijo Cirilo d. N.D.