ID
25
Pošiljatelj Vida Jeraj
Poslano iz
Poslano v
Datum 01.06.1897

junija 1897.

Preljuba moja Márica!

Danes sem prvič ponosna na svojo muzo! Ali ni dovolj, da smem biti učenka velikega Aškerca?

Zdelo se mi je, da nima dosti mnenja o nas pesmi(c)ah, a to me ni plašilo. Poslala sem mu zadnjič dve pesmici dotične vsebine, spletene morda malo prisiljeno in prav naglo. Včasih si vtepem kaj v glavo in potem z glavo skozi zid! Mikala me je Aškercova šola. Oni dve pesmici mi je – seveda – poslal nazaj in pripisal strogo a temeljito, fino kritiko. Pa to me je izpodbodlo. In moja erotika se mi je nakrat smešna zdela. Morda bi bila gorkeja, živahneja, ko bi imela »njega« bliže … In hotela sem brzo napisati nekaj nenavadno (za me!) dobrega – Pa zvečer ni šlo, da si sem podila zaspanec in grizla peresnik. A komaj sem drugo jutro vzbudila, sem takoj ustala in stihi so kar tekli iz peresa. (48) Pesem »V stolici« – Prilagam pismo, ki Vas bode jako zanimalo in prosim da mi je skoro vrnete. No – Govekar bode komaj spoznal sanjačico, melanholično »Vido«! In Aškerc! Kako prijazno, mično, elegantno poučeva! Danes sem vsa v ognji! Pesmice Vam za sedaj – žal – nimam nobene – Urinilo se mi je mnogo druzega posla.

»Und wie die Thränen plötzlich kommen, so kommen plötzlich auch die Lieder«

Tako nekako pravi Heine. Morda v kratkem kaj novega pošljem. In kedaj Vas gledam, blaga, predraga Marica? – Bog Vas živi do tedaj mi še dolgo dolgo! Negujte se več, da ne zbolite! Poljublja Vas Franica.

KORESPONDENCA

Faksimile tega pisma še ni na voljo.