Zagreb 21./III. 1926

Predraga gospa! – Zaklinjam Vas in rotim in prosim Vas, da mi pošljete 15. aprila sluškinjo, ki je zdrava dobrodušna in zvesta. Ki bi me malo rada imela, ker sem tega zelo potrebna. Malo mi je z zdravjem bolje, zdrava pa ne bom nikoli več. Tako potrebujem, ki bi znala kuhati, navadne stvari, ker živimo zelo štedljivo. Moj soprog je kot namestnik napravil dolgove, da državo štiti in reprezentira (bila je ista plača ko v Ljubljani a teritorij več ko šestkrat večji) Tako, ki je bila morda pri uradnikih. Če pere perilo, ji dam 350 din., poznejše morda tudi več. Vse stroške Vam povrnem za vse. Naredite pa mi velikansko dobroto. Vprašajte morda Manico Komanovo. – Morda ne bom več dolgo. Ne mora biti stara, je tudi mlajša lahko. Samo da je poštena. Nobenega svojega nimam. Celo društvo prosim, da mi stori to veliko usmiljenje. – In če morete izposlovati, da mi "Jutro" takoj ali vsaj za Velikonoč tiska tisto stvar, bo to za me od neopisljivo velikega pomena. Morda me to vzproži v trenotkih silne duševne depresije in da vzpodbudo za novo delo.

Vaš soprog in Vi ste mi v mojem javnem delovanju takorekoč od vseh ljudi največ pomagali – edino Vi dvoje me je bodrilo in se zanimalo za mojo duševno delovanje. Od srca Vam hvala za to obojici.

Prilagam pismo, ki sem ga pisala na eno anonso a ga nisem oddala. – Prišlo je  dekle simpatično in se mi ponudilo in vzela sem jo – a je težko bolana na srcu in mora domov. V enem letu jih je bilo 8! A prej sem jih imela od 6 – 5 – 4– 3 leta! Moj Bog jaz sem zdaj popolnoma obupana. – Prosim, da mi takoj preporočeno odgovorite na mojo prošnjo, da prvega odpovem. Anonsirajte, sprašujte, stroške že povrnem. Kakor sestro Vas prosim s solzami v očeh, pomagajte! Obupana sem. -

Nekaj podatkov Vam gotovo napišem.

In prav od srca Vas lepo pozdravlja

Vaša

Zofka