Zagreb, 3.VIII. 1922

Dragi gospod prijatelj!

Zahvaljujem se Vam, zahvaljujem se Vam od vsega srca! Zopet ste me malo okrepili, zopet dali malo samosvesti. – Saj se mi včasih zdi, da nisem brez talenta in v srcu se mi zgane plaho upanje, da se mi moji načrti morda vseeno posrečijo. dvajset dram, da napišem predno umrjem!

Imam vse polno idej. Glava mi šumi od njih. "Šekspira potrebuje naša Jugoslavija", si mislim v tihi noči in nekaj mi šepeče: "Delaj, piši, morda je tebi dala osoda to misijo v našem narodu." In dobro je, da je tema in noć, ker mi postajo lica vroča od takih smelih sanjarij. –

Po dnevu sem grozno majhna in vso vero izgubim v sebe. Okrog mene je molk strasten, sovražen molk. – Moj mož je političar, boritelj, jekleni moški značaj, ki gre svojo pot skozi drn ni strn in nikogar ne potrebuje. Ima svoje delo in svojo željo in nobenih spodbudnih besed mu ni treba. Jaz pa sem ženska in boli me kamenje, ki neprestano pada po meni. Boli me molk, ki me spremlja in obdaja tudi v vrstah, ki so tobože prijateljske. – Saj v Zagrebu ni izšla ena edina kritika! "Pisati o Vama, značilo bi, deklarirati se, a danas je to opasno", mi je rekel nek znanec. Imam v glavi že gotovo trilogijo – 15 činov, vse kipi v meni, kadar pomislim kako bom to pisala, himno domovini, velepesem vsemu, kar se je velikega zgodilo v naši Jugoslaviji.  A včeraj, ko sem se vrnila z morja in pregledovam pisma – a vse samo: to naredi, ono naredi! – niti enega prijateljskega stavka, niti ene resnične človeške besede, – jaz sem se razjokala, kakor majhen otrok. – "Pa šta Ti je?" me vpraša moj mož. A jaz: "Ne morem tako živeti, ne morem! Cel kup pisem a niti enega prijateljskega, vzpodbudnega. Topline hoću!" – A on je dober in se smeje in me tolaži: "Devojčice, imamo petnajst godina, vratili smo se s mora, čekali smo barem deset ljubavnih listova –a ništa! pa plaćemo!"

Jaz se počasi umirujem in se potožim:"Nije to ono, s Tobom sam sretna" - al' u ovome javnome radu sreće nemam! Ta ćak sam Krist je imao dvanajst apostola – a ja nikog, nikog! "

Lahko si mislite, s kakšnimi čustvi sem čitala Vašo kritiko! Oh, kako sem Vam hvaležna! – Tiskarna je že obustavila tiskanje mojih » Arditov na Krku« – saj se "Marka" ni prodalo niti 100 komada! A "Arditi na Krku" so prava drama. Isklesala sem jo, niti ena beseda ni odveč. Vem, da bodete zadovoljni. -  Čeravno - "Marka" imam raje. – Zdaj popoldne hitim takoj v tiskarno Z Vašo kritiko in vem, da bodo zdaj riskirali izdajo "Arditov na Krku. "Arditi" bodo uspeli to vem in najbrž jih bo tudi gledišče igralo že to jesen. Potem sem pa na konju! Potem bodo tiskali tudi druge drame, ki jih imam že v rokopisu in tudi tiste, ki jih še napišem. Veste, da so mi še vedno mokre oči od hvaležnih solz. Človek je potreben dobre besede bolj kakor kruha.

Najlepše pozdravljam Vas in Vašo gospo in še enkrat: hvala!

Zofka Demetrović