Zagreb, 13./jan. 21

Dragi Milko! –

Nimam mnogo časa, pa Vam samo na kratko pišem par vrstic. Pošiljam Vam zbirko pesmi mladega [počrnjeno] ki je 1914. emigriral v Pariz. Vrnil se nam je duševno popolnoma uničen. V času njegovega odsodstva umrla sta mu oče in brat. Tudi je, kakor trdijo v Parizu najbrž dobil sifilis, ki se je glavno polastil njegovega mozga. –On n. pr. materi in sestri govori, da niso njegova mati in sestra in občuje z njimi kakor popolnoma tujimi! Svoje rokopise nosi vedno povsod seboj, sploh si domišlja da ga proganjajo.– V tej zbirki pesmi, ki Vam jo pošiljam se mi dopade pravzaprav samo ena: [počrnjeno]. Da imam kompozitornega muzičnega talenta bi jo uglasbila. – Morda bo mikala Vas. Zelo je karakterističen za velik del današnje mladine, ki je premnogo pretrpela na bojiščih. –

Pišite mi kaj o svojih kolegih. Kakšni so? Kaj obetajo narodu?– Maša je bila o Božiču doma. Duševno se lepo razvija, samo strašno je lena.- Upam, da jo to preide. Mira je prav draga in mila, samo vse bolj opažam na njej pogreško, ki jo je dolgo imela tudi Vladoša: ničesar ne prizna in laže kar tja v en dan. Če bodete rekli v soboto: "Jutri bo nedelja." Ona bo rekla: "Ne, ni res!" – Našla sem v Vladošini pisalni mizi vsa pisma, ki sem jih pisala jaz nji. Čitam jih in žalostna sem, ker vidim, kako sem se zastonj borila za to dušo, ki je bila najprej v očetovih ; potem v Cvjijićevih rokah. A ob enem sem srečna, da je vsaj na smrtni postelji našla pot nazaj k meni.

a kaj delajo Vaše pesmi? Pošljite mi kakšno, da vidim kje hodi Vaša duša.

Prav lepo Vas pozdravlja

Zofka

Neznana roka (Josip Tominšek?) je počrnila na dveh mestih. Gre za pesnika Tina Ujevića, katero pesem je ZK mislila, pa ni jasno.