Milko Voglar je bil sin Frana Voglarja politika, šolnika in slavista Frana Voglarja.
V pismu Josipa Tominška (Ms 968) beremo o njem: "Med ruševinami mojega stanovanja v Mariboru se je našlo 14 pisem Zofke Kvedrove. Ker niti moje niti, zdi se, časovne prilike ne pripuščajo, da bi se o teh pismih v doglednem času slovstveno razmotrivalo, jih izročam za shrambo Vašemu arhivu. Ako pa morda niste voljni jih sprejeti, Vas vljudno prosim, da jih izvolite odstopiti tov. Minki Govekarjevi, dični prijateljici svojevrstne, samonikle Zofke. O pismih Vam pridam sledečo objasnitev: Pisma niso pisana osebno meni. Jaz sem bil z Zofko v kratkih literarnih stikih le v dobi "Misterija žene" in tržaške "Slovenke", katere načela sem odobraval in ki sem jo podpiral z nekaterimi članki. Medtem pa, kosem z Ivanko Anžič-Klemenčičevo ostal v literarni zvezi tudi pozneje, sem se pri Zofki neposredno oglasil le z zavojem pristnih kranjskih klobas, ki sem jih ji poslal iz Kranja, kjer sem bil tedaj profesor (1896 - 1904). Razume se pa, da sem tudi pozneje iz dalje z zanimanjem sledil kretnjam originalne pisateljice. To ozadje je bilo povod, da so predmetna pisma prišla v moje roke. Izročil mi jih je Milko Voglar leta 1934, in sicer 12 na sebe naslovljenih, eno na očeta Frana Voglarja (profesorja in učitelj. ravnatelja v Mariboru, +1925) in eno na mater Marijo (medtem umrlo 1947). Milku Voglarju je bilo usojeno kaj pestro življenje, in to vsled njegove nekam čudaške narave. Njegovo zlato srce in blago plemenito čustvenost je prikrivala tiha, nezlomljiva, a pasivna, samovoljna energija, ki se ni usposobila do določnega javnega nastopa, da bi odkrila in uveljavila njegove izredne zmožnosti, v glasbi naravnost genialnost; njegovo delo se je razbilo v drobcih in plašč življenja si je krpal z zaplatami, ki se jih je s samovoljnim, samozavestnim ponosom hotel nabrati sam, iz svojega. Ni znal računati z življenjem, zato je to brezobzirno obračunalo ž njim. Škoda, škoda zanj! Rodil se je Milko 15. nov. 1900 na Dunaju očetu, tedaj šele vseučiliščniku modroslovcu; ljudsko šolo in prva dva gimnazijska razreda je obiskoval v St. Pavlu na Koroškem, kjer je bil oče profesor. S premestitvijo očeta na klas. gimnazijo v Maribor je vstopil v to gimnazijo; vse njegovo zanimanje pa je veljalo glasbi, klavirju, proti volji precej brutalnega očeta, ki se mu je sin po 6. razredu izmaknil in odšel v Prago, brez vsake pomoči, na konservatorij, kjer je (1919 - 1923) študiral klavir in kompozicijo ter se sam preživljal s privatnimi klavirskimi urami. Ni pa opravil izpitov, ampak je kot pianist prepotoval Evropo in (1925, skozi 8 mesecev) tudi USA. Prodornega uspeha ni dosegel, ker ni na zunaj znal vabljivo, oz. varljivo nastopati ter svojo globino razkrivati. Vrnil se je domov, iztreznjen, in se je oglasil pri meni, ki sem ga že prej ščitil, kjer se je dalo. Nasvetoval sem mu, naj si izbere profesorski poklic, v to svrho pa prej konča gimnazijski študij z maturo. Z jekleno voljo se je oprijel uka, pot do izpita zrelosti sem mu ogladil, modroslovno fakulteto je začel (1932) v Gradcu in jo končal v Ljubljani z diplomskim izpitom 12. 2. 1938. Da se je preživljal, se je 1936 poročil z doraslo delavko Ljudmilo Poš in je vstopil 1937 kot nižji uradnik v poštno službo. Končno je bil 18. 4. 1940 kot suplent nameščen na III. moški gimnaziji v Ljubljani, pod okupacijo premeščen na I. moško realno gimnazijo tam in po osvoboditvi 1945 na klas. gimnazijo v Mariboru. Tu se je kljub telesni šibkosti poleg svojega rednega pouka ves posvetil službi v prid nove države. Bil je član terenskega odbora OF "Gradišče", mestnega pionirskega štaba, referent v sosvetu pri medstrokovni zvezi, vodil je 10 pevskih zborov in je kot pianist nastopal na številnih javnih prireditvah; na glasbeni šoli je poučeval klavir. Nabralo se mu je 60 rednih učnih ur. To je bilo za njegovo telesno zmogljivost preveč. Ko se je na mladinski progi nalezel tifusa, je podlegel bolezni in umrl 13. 5. 1947. Z Zofko Kvedrovo se je seznanil v Pragi; sorodna načaja sta se privlačevala. Meni je v zahvalo izročil njena pisma; posebno pa mi je hotel izkazati hvaležnost s posvetilom lastne kompozicije, obširne kantate, žal po bombi uničene. Je li kaj drugega komponiral, mi ni znano, ker je bil skrajno prikrit in skromen v svojem glasbenem izživljanju.
V tesnih in malenkostnih, malostnih razmerah ter v nerazumevanju se je, kakor v premnogih naših primerih, razblinil velik talent. Kaj ko bi bil Milko Voglar izza mlada živel, ne samo umiral v naši mladi državi?"
