Zagreb 22. XII. 21

Velecenjeni in dragi gospod prijatelj!

V starih lepih Banskih dvorih čakam na obisk gospoda generala Pešića in njegove gospe, pa hitim da izrabim the par svobodnih minut, da Vam pišem in prisrčno čestitam. –

Moji živci so me zadnji čas nekaj zapustili, pa so me zdravniki poslali v Dalmacijo. Ko sem se vrnila, sem se pa prehladila in hajd v posteljo. Komaj je bilo meni bolje, je začel bolehati moj mož. Zdaj imam pa toliko dela da ne vem kje se me glava drži. To vse Vam bo razjasnilo, da sem prezrla Vašo pedesetletnico. Šele neka notica v nekem malem dalmatinskem lističu me je opozorila na to. – Prisrčno Vam čestitam! – Da mi ni prof. Kapinsky zabranil še par mesecev vsako duševno delo, bi bila napisala kaj za kakšno zagrebško revijo. To me je tudi zadržalo, da nisem ničesar napisala o dr. Tavčarju. –

Vi ste se zadnjič zelo jezili, ker se je na tej strani Sotle tako malo pisalo o dr. Tavčarju. Da to je škoda, ampak tega so mnogo krivi tudi Slovenci sami. V Zagrebu živi in študira lepo število Slovencev. Zakaj ni nihče od njih ničesar napisal? Sadašnja generacija je sploh ignorantska in površna. Vzemite kaj se je pisalo o Šenou? –

Par kratkih notic.

Žalostno je to. Mi smo starejša generacija, univerzalnejši. Najmlajši mislijo vsak le na svojo šolo in konec. Tako se mi zdi, kako da so sami nevrasteni – in čeprav so moji živci že za nič so še vendar normalnejši kakor živci mnogih naših „Zenitistov.“

Sicer pa živim po navadi. Na našem Pantovčaku se ni ničesar spremenilo. Edino, da se Juraj, moj mož, vrača iz mesta avtom namesto peš – a tudi to je več iz štednje s časom in zaradi sigurnosti nego iz kakšnega „postavljanja.“

Ljubljančanje nas jako malo obiskujete. Naši duševni delavci bi vendar lahko včasih skočili v Zagreb, ko je zdaj železniška veza tako povoljna. Zagreb ni ves Radičev, kakor tudi Ljubljana ni vsa Peskova. – Pozdravite mi prav lepo Vašo gospo. Upam da se vidimo spomladi.

Saj boste ja prišli pogledat zagrebški velesejem. – Če mi kaj pišete, me bo veselilo. Že pedeset let?! – Saj človek kar ne verjame. In pridni ste bli! Ko bi vsak naših ljudij toliko delal, bi naše bodoče generacije imele lepo dedovščino za nami.

Srečne praznike in veselo novo leto! –

Najlepše pozdravlja

Zofka Demetrović