Na Dunaju, dne 20./ VI. 97

            Velecenjena gospodična Milka!

            Hvala Vam iskrena za Vaše zadnje pismo!

            Da Vas zasači moj odgovor še v Trstu, moram hiteti, sicer mi ofrčite poprej drugam. Kdaj pa sploh poletite v Savinjsko dolino? Le glejte, da bodete, Vi kakor tudi g. Márica sedaj tam, ko bom doma. Veselim se že na Vašo družbo, (povsem odkritosrčno priznano brez komplimenta!) Letos pojdem najbrže tudi jaz k Cirilovi skupščini, da spoznam naše rodoljubno ženstvo. G. Márica pa mi mora pri tej priliki pokazati svoj ženski žurnalistični regiment, ki bode gotovo tedaj korporativno nastopil.

            Za obisk pri Gregorčiču Vas zavidam! Silno rad bi ga i jaz poznal. Pred kratkim sem poslal tudi prevode njegovih pesmij, katere sem že pred par leti prevel, „Agramer Tagblattu”; morda jih priobči.

            Pa saj me je Glaser proglasil za pesnika!! Ha, ha človek bi počil, take neumnosti kvanta Glaser v svojem odgovoru. In to naj bo resna obramba! Sicer pa postaja stvar že dolgočasna. V vseh varijacijah je že povedal, da je on mogočen star profesor, jaz pa borni in mladi vseučelišenik, ki seveda nič ne ve in torej tudi nima besede! Prokleto slab argument! Jaz pa mislim: resnica ostane resnica, če jo pove starec ali mladenič, in literarna zgodovina je slaba, če jo spiše tdi učeni dr. Glaser! Pričakoval sem temeljit stvaren odgovor, a dobili smo – čenče! Renomirati pa zna, vedno se blišči njegova imenitnost; nisem mislil, da je mož tako domišljav. Sicer se pa Glaser le smeši in potem se čudi, če se mu drugi smejejo! Bežek mi je tudi dal poslati tudi ščetni odtisek Glaserjeve obrambe, ki pride v Zvon. Ista pesem, samo krajše. Tu celo kliče druge na pomoč za – sodnike. In priznati se mora, mož ima izboren nos. Predlagal je prof. Kreka, ki sovraži iz dna duše Oblaka in mene ter bo raje zatajil svoje prepričanje, samo da lopne po nama! Le naj! Jaz imam še pa vedno v rezervi Murka in Jagića; zadnji mu bo itak dal v Archivu svojo lekcijo za njegovo impertinenco. Ne bojim se torej nič Glaserjeve mogočnosti, ker imam dobro vest, da sem pisal prav! Živela polemika, to je samo reklama za nas - „mladiče”! Ko nastopim službo, se me bodo sicer na gimnazijah branili, pa nič ne de, pojdem pa v Dalmacijo ali Bosno!

            Kar ste mi pisali o Meškovi črtici, me je zanimalo dasi seveda vsebine ne poznam. Tudi g. Márica je nekaj omenila o njej, pa samo površno. Meško menda prenaglo dela in – sveta ne pozna! Smejati sem se moral jednemu prizoru v Zvonovi uvodni povesti. Častnik in neka gospa se vidita prvikrat na plesu in – čudno! – Kar na balu se začneta poljubljati!! To je naravnost neverjetno in nemožno. Tako – najiven pa je Meško večkrat v svojih spisih, ker vse samo – fantazira.

            Govékar sicer res vedno piše, da se mu dobro godi, a tudi jaz sem slišal od raznih strani, da nima posebno prijetnega položaja. Pravilo se mi je, da ima grozno veliko sovražnikov, več nego si misli, ki ga hočejo kar odstraniti od Naroda. Zato je postal proti uredništvu silno previden in boječ! Svojo karijero si je revež uničil. Po mojem mnenju bi bila tudi punca pametnejše storila, da bi ne bila silila k poroki, ako bi tudi postala – nezakonska mati. Toda sedaj je že, kar je, in riti bode moral naprej, kakor se bo dalo. Ej, to je pač, ta šentana ljubezen!.. Moja mati je sedaj baje že zdrava. Vesel sem, da je vender enkrat konec dolgi in mučni bolezni.

            Ali ste dobili karto iz Laxenburga?

            Sedaj delam, da je groza, ker moram biti gotov s svojo disertacijo do konca junaja. Začetkom ali vsaj v prvi polovici julija pa se popeljem domov in tedaj se, upam, gotovo vidimo!

            Pozdrav g. Márici!

            Vam pa se, velečislana gospodična, s presrčnim pozdravom in odličnim spošt. klanja

                                                                                               Vam ves vdani

                                                                                                      Fr Vidic